V čast Prešernovemu dnevu, našemu največjemu kulturnemu prazniku, tokratno oddajo posvečamo dvema izjemnima gluhima akademskima slikarjema; Marku Lukanu in Nikolaju Voglu.

Umetnika izhajata iz različnih generacij, druži pa ju izredna strast do slikanja. Izbranim motivom se najraje posvečata v svojem ateljeju. S slikanjem luščita skrivnosti izbranih motivov in tako gledalcu odpirata pogled v svojo dušo. Oba sta po končanem šolanju na akademiji z nespornim risarskim talentom izoblikovala svoj likovni jezik. Ob gledanju njunih slik lahko poleg vidne resničnosti vstopimo tudi v intimo slikarjevega doživljanja.

Marko Lukan je gluh od rojstva. Na akademiji za likovno umetnost je doštudiral konec lanskega leta. Že kot otrok je rad risal živali in gradove, in kot pravi sam, je že tedaj vedel, da bo slikar. O njegovem nespornem slikarskem talentu priča dejstvo, da je ves študij opravil brez pomoči tolmača za znakovni jezik. Čeprav razlage profesorjev ni slišal, je usvojil vse zahtevane tehnike risanja. Pravi, da mu je bilo na akademiji najljubše, da so na predavanjih dobili nalogo, da morajo narisati sliko, ki jo je izbral profesor.

Akademski slikar Nikolaj Vogel je magister umetnosti in dvakratni dobitnik nagrade ex tempora. Najrajši slika z oljnimi barvami, njegova najpogostejša motiva pa sta abstraktni prostor in abstraktna pokrajina. Slikar s svojimi slikami prikazuje več kot samo prostor ali pokrajino, saj njegove slike govorijo tudi o navideznih ovirah, ki si jih postavljamo ljudje.