»Ne slišim, berem iz ustnic. Zaradi maske na obrazu ne vem kaj mi želite povedati.«

Mednarodni dan invalidov -3. december
»Spoštujem ukrepe v zvezi z Covid-19, saj zagotavljajo varnost in zaščito vseh. Tudi sam nosim masko, da zašitim sebe in bližnje, vendar sem v hudi stiski, ker slabo slišim. Da vas lahko slišim in razumem nujno potrebujem slušni aparat ter vaše ustnice, da lahko iz njih razberem kaj mi želite povedati. Razumem ljudi, da jih je strah v pogovoru z mano masko odstraniti iz ust, pa čeprav je zagotovljena primerna razdalja in velik prostor. Zardi moje stiske in strahu sogovornikov, da bi se pogovorili z mano brez maske, ostajam doma med štirimi stenami in edino okno v svet mi je televizija. Radija ne morem slišati ali pa ne razumem kaj ljudje govorijo. Včasih je problem ko nekdo govori na hrupni cesti ali pa se iz ozadja sliši glasba zaradi česar govora ne morem razumeti. Vse kar mi ostane je televizija. Ne znam znakovnega jezika, kajti šele kasneje sem oglušel in dobil slušni aparat. Ne razumem kaj tolmač za slovenski znakovni jezik kreta, da pa lahko razumem nujno potrebujem podnapise. Več kot 76.000 ljudi v Slovenije nas je, ki imamo slušni aparat. Mnogi, ki bi bili upravičeni do slušnega aparata pa ga nočejo imeti, ker je za družbo slušni aparat še vedno občutljiva tema. Mnoge ženske ga skrivajo za dolgimi lasmi, mnogi nosijo vušesni slušni aparat, da ne izstopa in da ni preveč viden. Jaz pa imam zaušesni slušni aparat, katerega se ne sramujem, vendar se mnogo krat počutim kot drugorazredni državljan. Da lahko v času epidemije in ukrepov Vlade RS vsaj normalno živim potrebujem televizijo, ki bo dostopna tudi meni in mojim sotrpinom gluhim in naglušnim, ki nosimo slušne pripomočke a žal tudi s slušnimi pripomočki. A žal tudi z slušnimi pripomočki ne moremo v celoti 100% razumeti govora, zato nujno potrebujemo sprotno 100% podnaslavljanje na vseh TV postajah, kot tudi možnost sprotnega podnaslavljanja na državnih prireditvah, kulturnih dogodkih, ki so v času ukrepov žal prepovedani. Vem, da se nekateri trudijo določene oddaje na TV podnasloviti v ponovitvi ali z zamikom, vendar se ob takšnem tehnološkem razvoju, kot smo mu priča zadnjih let, počutim kot drugorazredni državljan Slovenije. Zakaj ne morem sproti gledati pomembe informativne, izobraževalne ali kulturne vsebine s sprostim zapisovanjem, tako kot lahko to vi gledate in poslušate brez slušnega pripomočka? Zato sem velikokrat tudi sam v veliki stiski ko moram čakati na ponovitev ali pa prositi moje bližnje za pomoč. Mednarodni dan invalidov je tudi moj dan, saj sem tudi jaz kot naglušna oseba invalid ter si želim, da bi se vsaj na ta dan počutil enakovrednega in enakopravnega.«