V soboto, 25. avgusta, je v Izoli v 74. letu starosti prenehalo biti srce dolgoletnega predsednika Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in državnega svetnika Borisa Šuštaršiča.

Boris Šuštaršič se je rodil junija 1945 v Ljubljani. Njegovo življenje je odločilno zaznamovala invalidnost, ki se je zaradi dednega progresivno živčno-mišičnega obolenja začela v drugem letu starosti in zaradi katerega je bil od svojega 11. leta na invalidskem vozičku. Življenje s hudo boleznijo je že v začetku zanj pomenilo izziv, da je potrebno nekaj narediti, spremeniti in se ne prepustiti usodi. Ta imperativ ga je od takrat naprej spremljal vse življenje.

Kljub hudi invalidnosti je opravil gimnazijsko maturo, na univerzi tudi študiral angleščino in francoščino, vendar nato študij prekinil, saj je postal prvi predsednik Združenja distrofikov Jugoslavije in zatem tudi predsednik Društva distrofikov Slovenije.

Svojo poklicno in življenjsko pot je podredil organiziranemu delovanju invalidskih organizaciji. Stremel je k izgradnji sistema organizacijsko močne in razvejane, ekonomsko uspešne in človeško optimistične politike celostne skrbi za invalide. Sposobnost povezovanja ločenih sestavin v nove celote ga je pripeljala do vodenja Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, v katerem je bistveno prispeval k razvoju kulture sodelovanja med različnimi skupinami invalidov.

Bil je eden prvih, ki je ob izkušnjah lastnega življenja spoznal, da invalidi poleg socialne mreže, potrebujejo tudi delo, da postanejo enakovredni državljani tudi v ekonomskem smislu. Na njegovo iniciativo je bilo v Ljubljani ustanovljeno invalidsko podjetje Birografika Bori, nekaj let pozneje pa v Izoli še invalidsko podjetje Dom dva topola. Birografika Bori, ki je začela kot majhna delavnica, je danes ena najbolj sodobnih tiskarn v državi, ki zaposluje približno 100 ljudi, Dom dva topola, pa je postalo sodobno središče za obnovitveno rehabilitacijo invalidov in je danes eden največjih centrov za distrofike v tem delu Evrope. Enako inovativen je bil tudi na drugih področjih zaposlovanja invalidov in pri povezovanju invalidskih podjetij ter je odločilno prispeval k ustanovitvi Zavoda invalidskih podjetij Slovenije, ki združuje in zagovarja interese prek 100 invalidskih podjetij, kjer je deloval kot predsednik zavoda.

Že pred štiridesetimi leti in več, se je ob zavedanju, da je za izvajanje nemotene invalidske politike potrebna tudi politična podpora, aktivno vključil v takratno jugoslovansko in slovensko socialno politiko. Vključil se je tudi v slovensko politično dogajanje, kot predstavnik socialne varstva v Državnem svetu, kjer je bil svetnik v petih mandatih, vključno z zadnjem sklicem. Zavzemal se je za Slovenijo kot socialno državo v smislu 2. člena ustave in s tem za socialne politike, ki socialno ogroženemu prebivalstvu zagotavljajo zadostno podporo, da ne zaide v brezizhodne stiske zaradi tržne tekmovalnosti, kakor tudi za izenačevanje možnosti in neodvisno življenje invalidov v skladu s Konvencijo o njihovih pravicah. Dosledno je vztrajal pri izpolnjevanju določbe konvencije o temeljitem posvetovanju z invalidi, kar udejanja načelo »»nič o invalidih brez invalidov«.

Kot izjemen strokovnjak je veliko prispeval k razvoju in oblikovanju iger na srečo pri Loteriji Slovenije, bil pa je tudi pomemben sotvorec Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, kjer je njegov prispevek za neodvisno in usklajeno financiranje programov invalidskih in humanitarnih organizacij izjemnega pomena.

Boris Šuštaršič je ob tem razvil svojstven način sprejemanja lastne invalidnosti in se posvetil zbiranju specifičnih znanj, da bi uresničil številne zamisli in jih umestil kot dosegljive v življenju invalidov. Bil je avtor ali soavtor številnih člankov, strokovnih prispevkov in referatov na temo invalidnosti. Bil je tudi pobudnik vrste pomembnih zakonskih sprememb, vključno s spremembo Ustave RS, ki so pomembno vplivale na kakovost življenja slovenskih invalidov. Posebej pomemben je njegov prispevek pri nastanku veljavne državne razvojne strategije na področju invalidskega varstva. Kot strokovnjak za management na področju invalidskega varstva, kjer je združeval teoretično in praktično delo, pa je bil tudi pobudnik številnih socialnih inovacij.

Prejel je tudi nagrado ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva in državno odlikovanje s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge in osebni prispevek v dobro invalidom Slovenije.

Ime Borisa Šuštaršiča je tako neločljivo povezano s slovenskimi invalidi, na področju socialne politike invalidov pa bi tako težko našili osebo, ki je v zadnjih štiridesetih letih naredila več za invalide, kot je to uspelo njemu. S svojim delom in celotnim življenjem je dokazal, da je aktiviranje ljudi za reševanje lastnih socialnih stisk prvo in poglavitno načelo uspešnega socialnega varstva. Z lastnim primerom je pokazal, da si tudi najtežji invalidi znajo in zmorejo zgraditi uspešno kariero in ob tem pustiti pozitiven pečat v svojem družbenem okolju.

V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije se skupaj s številnimi drugimi slovenskimi invalidi klanjamo njegovemu spominu ter se ob tem zavezujemo, da bomo nadaljevali z njegovim delom. Njegova maksima, da je mogoče uresničiti zaželene cilje in da se nikoli ne klone pred prvimi težavami, ob načelu »nič o invalidih brez invalidov« nam bosta tako ostala imperativ in vodilo pri našem delu.

Borut Sever, NSIOS