Z vpisom v ustavo bi reševali težave gluhih otrok (Dnevnik)

Gluhi si želijo, da bi bil slovenski znakovni jezik, ki je v Sloveniji avtohton, kot četrti uradni jezik vpisan v ustavo. S tem bi pridobili predvsem gluhi otroci, ki nimajo možnosti enovitega pouka znakovnega jezika in se ga zdaj učijo kar »drug od drugega«. Potrebam gluhih so politiki načeloma naklonjeni.

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) si prizadeva, da bi bil slovenski znakovni jezik vpisan v ustavo. Če bi to uspelo, bi se kot četrti uradni jezik pridružil slovenščini, italijanščini in madžarščini. Znakovni jezik v Sloveniji uporablja približno 1500 ljudi, vpis v ustavo pa naj bi koristil predvsem gluhim otrokom, ki se znakovnega jezika šele učijo.

Kulturno ministrstvo gluhe načeloma podpira

»V zvezi si prizadevamo, da bi bil slovenski znakovni jezik priznan kot samostojen jezik, in menimo, da bi bilo primerno, da bi bil kot jezik opredeljen tudi v ustavi,« pravi sekretar ZDGNS Matjaž Juhart. Slovenski znakovni jezik je samostojen in se pomembno razlikuje od znakovnih jezikov v drugih državah. Od leta 2002 je njegov obstoj sicer že opredeljen v posebnem zakonu, a se zakon osredotoča na pravico gluhih do tolmačenja v upravnih postopkih in na sodiščih. Gluhi opozarjajo, da to ni dovolj. »Če bi bil jezik vpisan v ustavo, bi iz tega izhajala tudi obveznost države, da zagotovi razvoj in izobraževanje gluhih o znakovnem jeziku,« pojasnjuje Juhart. Tega gluhi otroci, ki obiskujejo specializirane šole, za zdaj niso deležni. »Standardiziran način učenja znakovnega jezika ne obstaja. Otroci se znakovnega jezika učijo dobesedno drug od drugega. Učijo se sproti, tudi od učiteljev oziroma prek 'izročila',« opozarja Juhart. Zato pričakujejo, »da bo znakovni jezik končno standardiziran, priznan kot jezik in da bo obvezen del učnih načrtov specializiranih šol kakor tudi učnih načrtov za gluhe otroke, ki so vključeni v redne oblike izobraževanja.« Na ministrstvu za kulturo zatrjujejo, da se zavedajo »velikega pomena, ki ga ima za gluhe razvoj slovenskega znakovnega jezika«. »Postopek spremembe ustave sicer ni v pristojnosti ministrstva za kulturo, vendar skupnost gluhih in naglušnih podpiramo pri prizadevanjih za čim širšo uveljavitev slovenskega znakovnega jezika in enakopravnejše sodelovanje v javnem življenju,« so sporočili. Zatrdili so še, da se bo minister Dejan Prešiček s predstavniki zveze srečal na delovnem sestanku.

Štiri evropske države so vpis že uredile

O vpisu so se predstavniki zveze že pogovorili tudi s poslanskimi skupinami. Te se do predloga uradno še niso opredelile, prvi odzivi pa kažejo, da prizadevanje za spoštovanje in udejanjanje pravice do slovenskega znakovnega jezika med politiki uživa široko podporo. »Temeljne človekove pravice je treba zapisati v ustavo. Le tako dobijo ustrezno težo in jih ni mogoče poljubno prilagajati. V zakonu pa podrobneje določiš, kako se te pravice udejanjajo in uporabljajo,« pravi poslanec SMC Jani Möderndorfer, ki je tudi tolmač slovenskega znakovnega jezika. Poslanci, ki podpirajo zavzemanje gluhih, pričakujejo, da bo predlog za dopolnitev ustave pripravila vlada. Če se to ne bo zgodilo, bodo verjetno začeli zbirati poslanske podpise – za začetek postopka spreminjanja ustave jih potrebujejo dvajset, a jih bodo poskušali pridobiti čim več. Nekateri pa se vendarle sprašujejo, ali ne bi morda zadoščal že jasnejši zapis v zakonu oziroma dosledno izpolnjevanje že obstoječih zakonskih določil. Za spremembo ustave so namreč potrebni glasovi dveh tretjin poslancev, kar je politično zahteven podvig. Ustavno opredelitev znakovnega jezika sicer poznajo štiri evropske države – Portugalska, Avstrija, Madžarska in Finska. »Z zakonom lahko znakovni jezik priznaš kot avtohton jezik, a kaj ko se v resnici ta pravica niti v vzgoji in izobraževanju niti v kulturi ne udejanja,« pri nujnosti vpisa v ustavo vztraja Möderndorfer. Poznavalci opozarjajo tudi na težave pri zdravljenju gluhih in naglušnih, saj mnogi zdravniki ne dovolijo, da bi bil v ordinaciji prisoten tolmač.