Letošnjega prvega septembra je šolska vrata prestopilo okoli 175.700 osnovnošolcev in 75.000 dijakov. Še zlasti zanimivo je bilo za okoli 22.300 otrok, ki v osnovno šolo vstopajo prvič. Koliko je med njimi gluhih in naglušnih, bo znano konec septembra. Po podatkih ministrstva za šolstvo pa se je lani v integraciji šolalo 238 gluhih in naglušnih osnovnošolcev. Mi smo obiskali OŠ Komenda Moste, kjer 6. razred obiskuje gluha učenka Beti Krajačič, ter Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Letos se je v 1. razred vpisalo 715 učencev več kot lani. Zanje je bil to poseben in vznemirljiv dan, saj je prehod iz vrtca v osnovno šolo pogosto stresen. Enako velja za starše, zato je še posebno pomembno, da otroka v prvi razred pospremijo mirno in razbremenjeno. V zadnjih letih pa je opaziti, da vse več staršev prosi za odlog začetka šolanja. Z enoletnim zamikom naj bi šolanje začelo kar pet odstotkov generacije. Izjemno pomembno je torej, da so starši, kadar gre za šolanje ali potrebe otroka, pomirjeni, razumevajoči, da poznajo sposobnosti svojega otroka ter da mu dajejo vso potrebno podporo. Armin je sedemletni deček s polževim vsadkom. Pred dvema letoma se je z družino preselil iz Hrvaške v Slovenijo. Njegovi starši so se odločili za šolanje v ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne. V tem šolskem letu je na zavodu vpisanih 158 učencev, med njimi 17 prvošolcev. Armin je eden izmed petih gluhih učencev, ki so se vpisali v prvi razred. Starši povezujejo otrokov uspeh z nadarjenostjo. A da se nadarjenost izrazi, so potrebne delovne navade. Te moramo privzgojiti že zelo zgodaj. Pritiskati nanje v petem, šestem razredu je prepozno. Čedalje pogosteje se dogaja, da se starši in otroci že v nižjih razredih podajo na lov za točkami, ki jim bodo ob koncu osnovne šole zagotovile vpis na najboljše srednje šole. Ob koncu osnovne šole otroci pogosto ne vedo, kaj jih najbolj zanima in kam bi se vpisali v srednjo šolo. Pogosto to izbiro namesto njih opravijo kar starši. Usmerjanje in pogovori morajo zato potekati o delu, o tem, kaj bi radi počeli v življenju. Kot pravijo, so otroci naše največje bogastvo. Obstaja pa tudi rek, da si otroci ne morejo izbrati staršev in tudi starši ne otrok. Verjetno je najpomembnejše, da starši najdejo neko razmerje med tem, kaj si za otroka želijo in kaj je zanj najboljše. Pri tem se moramo zavedati lastnih in otrokovih omejitev. Paziti, da otrok ne silimo k tistemu, kar jih ne zanima, in spodbujati dejavnosti, ki jih zanimajo in pri katerih kažejo talent. A lažje je govoriti kot storiti. Vse to pa pomeni biti starš.