Ankara malo drugače Še nekaj utrinkov iz življenja kot smo ga zaznali na hitro in s pogovori z gluhimi ljudmi. Obisk šole za gluhe in naglušne Med treningom in tekmami smo bili povabljeni na obisk šole za gluhe in naglušne v Ankari. Ogledali smo si vrtec in osnovno šolo. Tak kot v Sloveniji se tudi tukaj soočajo s podobnimi izzivi. Približno 80% učencev ima polžev vsadek oz. slušni aparat. Znakovni jezik je prepovedan in poučujejo po  oralni metodi. Na pritiske staršev zelo počasi odpirajo vrata tudi znakovnemu jeziku oz. totalni komunikaciji. Učitelji ne znajo znakovnega jezika in se ga večinoma učijo od učencev. Malo več kot 50% gluhih učencev imajo poleg gluhote še druge okvare, kar močno otežuje učni proces v razredu. Mesto Ankara – Olimpijske igre gluhih 2017 Mesto Ankara je glavno mesto Turčije. Medtem ko je Istanbul finančno središče, je Ankara glavno mesto z vladnimi in parlamentarnimi zgradbami. V mestu živi približno 5 milijonov ljudi, medtem ko se skoraj vsaj toliko pripelje v službo. Lahko si predstavljate kakšen prometni kaos to predstavlja. Semaforji niso nobeno zagotovilo za varnost na cesti. Na cesti velja pravilo »Kdor je večji, hitrejši in močnejši ima prednost!« Kljub temu ni bilo videti veliko nesreč, ali obtolčene pločevine. Redke so zelenice, in mesto na nadmorski višini cca 900 metrov je betonska prestolnica. In če temu dodamo mravljišče pločevine si lahko mislite kako neprijetno je lahko življenje. Tukaj potem še bolj ceniš domačo Slovenijo in prednosti, ki jih imajo manjši kraji. Ankara bo tudi gostitelj Letnih olimpijskih iger gluhih 2017, in glede na velike športne kapacitete ki jih imajo in ker so v fazi stalnih gradenj in obnov, lahko pričakujemo dobro izvedbo iger. Gluhi v Turčiji Ob večerih, ko so igralci večinoma počivali smo opravili kar nekaj priložnostnih pogovorov z gluhimi in jih povprašali kakšno je življenje gluhih v Turčiji. Na splošno ocenjujejo da jim je dobro. Čutijo ekonomsko rast države in čutijo se socialno varne, čeprav imajo v primerjavi z gluhimi v drugih evropskih državam morda manj pravic. Kaj nimajo? Nimajo urejenega sistema tolmačenj, pravic do tehničnih pripomočkov, invalidnine in drugih denarnih nadomestil. Nimajo priznanega znakovnega jezika in v procesu izobraževanja so močno diskriminirani. Kaj imajo? Zaradi kvotnega sistema in dobrega gospodarskega razvoja imajo zaposlitve. Nizka stopnja brezposelnosti. Kljub temu, da so zaposleni na izobrazbeno nižjih zaposlitvenih mestih, jim plače omogočajo dostojno življenje. Država jim  zelo dobro financira posebne socialne programe preko nacionalne zveze in lokalnih društev. Predvsem sta najbolje financirana programa športa in kulture. Ostalega niti ne toliko. Gluhi so na splošno tako kot ostali državljani zadovoljni z državo, z ekonomskih razvojem in so primerljivi z drugimi invalidi. Javni promet (predvsem avtobusni in železniški) je za vse invalide brezplačen. Kar pa smo sami najbolj opazili pa je odnos ljudi do invalidov. Odnos je pozitiven, spoštljiv, hitro priskočijo na pomoč in predvsem ti, ne glede na invalidnost vedno priskrbijo spremstvo ali pomoč. Občutek imaš, da si zaščiten, in to daje invalidom s tem tudi gluhim ter naglušnim dodatno vzpodbudo da so boljši. Pripravil Matjaž Juhart