Gordana Drimel je povzela občutke ob spoprijemanju z boleznijo covid-19 v prvem valu, ko so bili dejansko »goli in bosi«, saj niso poznali novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča, in zato tudi ne,  in kako naj se v domu organizirajo. Ves čas so se spraševali, kaj so naredili narobe, danes pa pri številnih drugih domovih vidijo, da je dejansko zelo težko obvladovati položaj tudi ob precej boljših izhodiščih. 

V drugem valu so sicer šele pred 14 dnevi zaznali prvo okuženo osebo, zdaj imajo sedem okuženih stanovalcev in eno okuženo sodelavko, ki je v karanteni, dve sodelavki pa sta v samoizolaciji. Zavedajo se, da gre za zelo nalezljiv virus, zato morajo biti pozorni na vsak gib, ki ga naredijo pri nalogah, ki jih opravljajo.

Pripravljeni so veliko bolje kakor v prvem valu, veliko so se izobraževali, naredili krizne načrte, določili protokole za organizacijo dela po zaznavi prve okužbe. Pridobili so tudi deset novih sodelavcev z dodatnim zaposlovanjem, ki ga je omogočil eden izmed protikoronskih ukrepov. Ti dodatni kadri so jim v veliko pomoč, saj je zaradi okužbe treba organizirati ekipe za tri različne cone. 

Najbolj kritična točka v drugem valu so asimptomatske okužbe, saj ob tako množično prisotnem virusu v družbi prej ali slej zaposleni sreča osebo, ki sicer je okužena, a ne kaže znakov okužbe. Zaposleni, ki ne ve, da je okužen, nato zaradi številnih stikov z oskrbovanci, saj so večinoma nepomični, virus zanese med stanovalce. Tudi stanovalci se med seboj družijo, ker je to nujno za njihovo psihofizično počutje, tako se prenosi zgodijo tudi med njimi. Tudi med oskrbovanci je virus včasih težko takoj opaziti, saj starostniki jemljejo veliko različnih zdravil in vpliv teh dodatno zamegli prve znake bolezni.

Hitre teste imajo že pripravljene, izvedli so prva testiranja, čakajo pa na navodila, ki bodo ključna, da bodo lahko začeli sistematično testirati vse zaposlene.

Trušnevec je opisal izkušnjo z vzpostavitvijo dežurnega telefona v prvem valu, na katerega je prejel 220 klicev, dve tretjini povezanih s šolo, preostale s področja civilne zaščite. Tudi otroci pri štirih letih se vprašajo, ali bodo morali umreti, ali bosta umrla dedek ali babica. Pomembno je, da jim na taka vprašanja odgovori umirjeni starš. Priporoča, da otrok ne obremenjujemo s poslušanjem poročil. Pomembno je, da si delovni urnik določijo glede šole, popoldne naj otroci čas namenijo za naravo. Z javnostjo je delil še izkušnjo z neformalno razredno šolsko uro, ki jo je razredničarka izvedla v večernem času in se z učenci pogovarjala o preživljanju prostega časa, hobijih, športih, ki jih otroci spremljajo, in podobnih zadevah.