Charles-Michel de l'Épée je bil francoski duhovnik. Leta 1759 je v revnem pariškem predmestju srečal gluhi dvojčici, ki sta se sporazumevali s kretnjami. Življenje gluhih je bilo takrat zelo žalostno. Imeli so slabe ali nobenih možnosti za izobraževanje in samostojno življenje. Do ustanovitve prve šole za gluhe so bili do neke mere izobraženi le bogati gluhi, ki so jih poučevali individualno. Gluhi iz nižjih družbenih slojev so pogosto beračili, da so se preživeli, ali bili kako drugače odrinjeni na rob družbe. Épée je gluhe začel poučevati v znakovnem jeziku in ustanovil prvo šolo za gluhe, Državni inštitut za gluho mladino v Parizu. Vztrajal je, da se morajo gluhi učiti z vizualno metodo kot na primer slišeči s poslušanjem. Postavil je temelje za sistemsko poučevanje gluhih.