Dan 14. november je zelo poseben za uporabnike slovenskega znakovnega jezika, saj smo pred štirimi leti dobili svoj praznik – dan slovenskega znakovnega jezika. Znakovnega jezika ne uporabljajo samo gluhi, naglušni in gluhoslepi, ampak tudi njihovi bližnji in tolmači, ki slovenski govorjeni jezik tolmačijo v slovenski znakovni jezik in obratno. Slovenski znakovni jezik kot jezik sporazumevanja v Sloveniji uporablja okoli tisoč do tisoč petsto gluhih. S slovenskim znakovnim jezikom se ohranjajo jezikovne različnosti posameznih področij v Sloveniji ter kultura in istovetnost gluhih.

Ob letošnjem dnevu slovenskega znakovnega jezika je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravila v dvorani Kina Bežigrad kulturni večer s projekcijo filma »Lastovke letajo nizko«, ki je nastal v koprodukciji Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Rhaego Production.

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije že vrsto let vztrajno spodbuja razvoj in promocijo slovenskega znakovnega jezika. Zastavlja pa se vprašanje, koliko časa in truda pa bo potrebnega, da bo slovenski znakovni jezik priznan kot materni jezik gluhih. Na tem večeru je bila predstavljana video kronologija aktivnostih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije pri prizadevanjih za priznanje slovenskega znakovnega jezika kot enakovredni jezik ustavno priznanim govorjenim jezikom v Republiki Sloveniji.

Velika zahvala, da imamo uporabniki slovenskega znakovnega jezika zdaj pravico do uporabe našega jezika, gre tudi tistim ljudem, ki so resnično razumeli, kako pomemben je slovenski znakovni jezik in kako so pomembne pravice gluhih, naglušnih, gluhoslepih in oseb s polževim vsadkom. Predsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Mladen Veršič je podelil kipce mag. Cvetu Uršiču, Janiju Moederndorferju in Direktoratu za invalide pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za njihovo veliko podporo za umestitev pravic oseb z okvaro sluha v slovensko zakonodajo.

Vrhunec večera je bila filmska projekcija dokumentarca »Lastovke letajo nizko«, prirejen s podnapisi in sliko tolmača. Dokumentarni film režiserja Tadeja Čaterja sega za visoke zidove nekdanje gluhonemnice in hkrati vstopa v življenje gluhe skupnosti. Ta na slovenskem šteje približno tisoč ljudi. Ljudi, ki so takšni kot vsi drugi. Gluhota je namreč nevidna. Gluhi pa nevidni invalidi. Poleg tega pa še nezmožni komunikacije. Zato je gluhota še nedavno veljala za duševno bolezen, gluhi pa so bili tudi uradno označeni kot “imbecili”. Kretanje oziroma govorjenje s pomočjo rok pa jim je bilo prepovedano.

V filmu pripadniki te nevidne manjšine odkrito spregovorijo o življenju brez zvoka, o vzrokih za izgubo sluha, spopadanju z lastno invalidnostjo in okolico, travmah, ki so jih doživljali in posledicah, ki jih še danes čutijo. Pretresljivim življenjskim zgodbam pa se priključujejo marsikdaj še bolj pretresljive zgodbe njihovih otrok, služabnikov v službi življenja gluhih staršev. Kriki gluhih in njihove zamolčane zgodbe, se tako skozi filmsko zgodbo prepletajo z molkom nikoli do konca izkričanih zgodb.

Po končani filmski projekciji sta bila predstavljena javnosti ustvarjalca filma Tadej Čater kot režiser in Blanka Kante kot montažerka. Sledilo je neformalno druženje z obiskovalci kulturnega večera.

[gallery ids="41252,41253,41254,41255,41256,41257,41258,41259,41260,41261,41262,41263,41264,41265,41266,41267,41268,41269,41270,41271,41272,41273,41274"]