Predstava prilagojena gluhim in naglušnim, saj je v celoti opremljena z nadnapisi. Dvorana je opremljena z indukcijsko zanko za vse, ki uporabljajo slušni aparat.

Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 10. aprila 2015, v Stari dvorani SNG Maribor premierno uprizorila Canettijevo Ohcet v režiji Eduarda Milerja. Igrajo Milada Kalezić, Sara Dirnbek, Kristijan Ostanek, Mirjana Šajinović, Maša Žilavec, Ivica Knez, Bojan Maroševič, Peter Boštjančič, Irena Mihelič, Mateja Pucko, Vlado Novak, Ksenija Mišič, Nika Rozman, Viktor Meglič, Mojca Simonič, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Ana Urbanc, Aleš Valič, Davor Herga, Irena Varga in Matija Stipanič. V Ohceti (1932) se vse suče okrog nepotešenega erosa in lakote po materialnem. Elias Canetti, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, na humoren način razgali malomeščanskega duha, ki je enoten, ko gre za primarne želje in strasti. Malomeščan pod gosposkim videzom skriva prestrašeno, nenehno lačno, pohotno in farsično preprosto bitje. Deluje kot urbana marioneta, ki se nenehno oklepa materialnih dobrin in živi za svoje strasti. Brez marionetne niti preprosto ne more preživeti. Dramaturginja Žanina Mirčevska v članku za gledališki list piše, da to, kar Canettija zanima, je tudi vprašanje – kaj se zgodi, ko med poročnim slavjem iz pijanih svatov izbruhne podzavest in z njih popadajo maske, kakšne plasti nemorale, neetičnosti in groze se skrivajo v posamezniku, ko izza fasade uglednosti pokukajo čustvene in nagonske spake, ki so lahko nevarne? Na plan izbruhnejo vse potlačene strasti in misli. Nastanejo situacije, ko ne moremo verjeti, da lahko tako “čudoviti” ljudje izgovorijo tako ostudne besede ali izvršijo tako grda dejanja. V Ohceti smo priča mejnim situacijam, v katerih prepoznamo skupino duhovnih kadavrov, zainteresiranih le za materialno blagostanje in potešitev seksualnih strasti. Dramska situacija se stopnjuje do mentalne in fizične orgije, ki nam navzočno pokaže, da so ljudje razčlovečeni. Canetti ne predstavi osupljivih posameznikov znotraj množice, da bi izzval škandal, temveč da bi opozoril na dejstvo, da taki posamezniki niso sposobni pravočasno in pravilno prepoznati družbenih sprememb. Ne znajo se ustrezno soočiti z družbenimi okoliščinami in usmeriti tok dogajanj v pravo smer. Elias Canetti je znan kot avtor, ki ga zanima fenomen množice oziroma se ukvarja s fenomenologijo mase. Posebna značilnost fenomenologije množice je v tem, da posameznik v množici izgubi občutek odgovornosti in se obnaša “anonimno” v imenu množice. V tem kontekstu posameznik deluje čredno in se preda kolektivu oz. preneha razmišljati z lastno glavo. V kratkih, vendar zelo natančnih dialoških spopadih in dramskih situacijah spoznamo posameznike, ki oplajajo svoj malomeščanski duh med ohcetjo, ki ni nič drugega kot orgiastična zabava plehkega duha. Na koncu se začne stavba podirati in pod sabo pokoplje vse stanovalce in goste. Podiranje stavbe ima metaforični učinek – zaradi pregretih strasti in pod težo človeške neumnosti se rušijo tudi trdne stavbe, ki so nekoč predstavljale cilj in up svetle prihodnosti. Čeprav od nastanka drame mineva več kot osemdeset let, drama tudi danes deluje sveže in v duhu časa, v katerem živimo. Očitno je, da je malomeščanstvo stalnica, ki nas lahko do solz nasmeje, preden nas dokončno pokoplje. Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja in prirejevalka besedila je Žanina Mirčevska, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektor Janez Bostič, izbor glasbe Eduard Miler, asistentka scenografa Urša Vidic, asistentka kostumografinje Barbara Franjić, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.