V torek, 21. decembra, ob 17. uri je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije priredila kulturni dogodek v Kinu Šiška v Ljubljani, ki je bil posvečen slovenskemu znakovnemu jeziku. Ta je od junija letos vpisan v Ustavo Republike Slovenije in s tem priznan kot samostojni in avtohtoni jezik v Sloveniji. Na dogodku so predstavili novi dokumentarni film 62.a o razvoju slovenskega znakovnega jezika, ki je materni jezik gluhih. V filmu pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe znakovnega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Na odru je premierno zaživela komedija Decibel-ga, v kateri nastopajo tudi gluhi igralci, predvajali pa so tudi glasbeni videospot Verjemi vase, ki je v celoti dostopen ljudem z izgubo sluha. Osrednje sporočilo Zveze je, da si želijo vključujoče družbe oziroma dostopnost na vseh področjih življenja.

Dokumentarni film 62.a – Od prepovedi do ustave

V dokumentarnem filmu 62.a avtorja Tina Grošelj in Marko Kumer Murč razkrivata razvojno pot slovenskega znakovnega jezika v šolskem sistemu. Gledalec spremlja usodo znakovnega jezika od prepovedi njegove uporabe v izobraževanju leta 1880 do sprejetja Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika leta 2002 in vse do nedavnega vpisa v Ustavo junija letos. Prav od tod tudi naslov dokumentarnega filma, saj 62.a člen Ustave opredeljuje svobodno uporabo in razvoj slovenskega znakovnega jezika.

Pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Izobraževanje gluhih otrok je zaradi okostenelega poučevanja in kršenja osnovnih pravic do rabe znakovnega jezika pustilo doživljenjske posledice. Prepoved so konec devetnajstega stoletja uveljavili slišeči strokovnjaki, prepričani, da je za gluhe bolje, da se sporazumevajo oralno. Zaradi jezikovnega genocida, ki je trajal celo stoletje, je grozilo dokončno izumrtje slovenskega znakovnega jezika, v katerem se pri nas sporazumeva okoli 1500 ljudi. Gluha skupnost se je s pomočjo svoje reprezentativne invalidske organizacije in društev združila v prizadevanjih, da se to vendarle ni zgodilo. Gluhi tako že ves čas te male revolucije krepijo svojo kulturno ustvarjalnost, vztrajno in kot punčico svojega očesa negujejo svojo jezikovno identiteto in slovenski znakovni jezik razvijajo tudi preko informiranja z lastnimi mediji. Dokumentarni film prikaže eno najdaljših, a najbolj pomembnih prizadevanj gluhih za vpis pravice do uporabe znakovnega jezika v slovensko ustavo.

Z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije soustvarjam že več let. Spoznal sem njihovo odločnost in zagon, ki sta lahko zgled vsem, ki si želijo spremembe. In te so na področju pravic manjšin nujne tako pri gluhih, kot pri številnih drugih manjšinah. Večini ljudi je svet gluhih tuj, zato je poznavanje njihovih ovir pomembno. Imel sem srečo in čast, da sem bil režiser filma Jezik enakopravnosti, ki je nastal leta 2020, da bi javnosti predstavili njihov svet, in to v času, ko se je že začelo kotaliti demokratično kolo. To je letos pripeljalo do spremembe ustave, kar je dokumentirano v filmu 62.a – Od prepovedi do ustave. Film je namenjen gluhim, še bolj pa vsem drugim sosedom, prijateljem, sodržavljankam in sodržavljanom. Na žalost gluhi namreč ne zasedajo mest odločanja, niti tistih, ki se tičejo njihove lastne usode. Morda bomo s spremembo ustave kmalu dobili več gluhih pravnic in pravnikov, zdravnic in zdravnikov, ekonomistk in ekonomistov, morebiti celo poslank in poslancev. In ko bo napočil ta čas, ne bomo več govorili o odrinjeni manjšini. Kot je rekla ena izmed vodilnih bork za pravice gluhih Meri Möderndorfer, pa je pot do tam še dolga.

Marko Kumer Murč, režiser in direktor fotografije pri 62.a

Pisanje scenarija o tako pomembni temi je bilo zame izjemno zahtevno. Navsezadnje je film rezultat mojega petnajstletnega dela, raziskovanja in pogovorov. Zato sem čutila izjemno odgovornost, da prikažemo trpke usode, ki so zaznamovale gluhe. Prav je, da njihove zgodbe, občutke in trpljenje slišimo in spoznamo. Nekaj teh dejstev tako ne bo več skritih, medtem ko preštevilnih žal ne bomo nikoli slišali. Družba, stroka, odločevalci so jim prizadejali toliko gorja, da težko razumem njihov namen. Ponosno gledam na vsakega, ki je kljub svoji težki invalidnosti čas in energijo posvetil temu, da se je krivicam uprl in tako doprinesel k pozitivnim spremembam v slovenski gluhi skupnosti. Počaščena sem, da sem bila pri pričevalcih v filmu deležna tolikšnega zaupanja, da so mi izpovedali tudi svoja najbolj intimna doživljanja. Hvaležna sem tudi za fantastično filmsko ekipo, saj je vsak prispeval pomemben delež, s katerim je obogatil film, glede katerega upam, da bo pripomogel k boljši prihodnosti oseb z izgubo sluha.

Tina Grošelj, scenaristka dokumentarnega filma 62.a

Komedija Decibel-ga

V komediji Decibel-ga so prvič pri nas na odru združili moči gluhi in slišeči komiki. V predstavi nastopajo gluhi igralci Jelena Bolšedonova, Valerija Škof in Nejc Drekonja, naglušen Sašo Letonja ter slišeči Andrej Težak Tešky, Matej Pušnik in Anton Pevc. Namenjena je gluhim in slišečim gledalcem, gluhi jo lahko spremljajo v znakovnem jeziku, saj je na odru prisotna tolmačka za znakovni jezik Karin Brumen, za potrebe predstave pa so se slišeči igralci naučili kretati. Da je predstava dostopna tudi slišečim gledalcem, poskrbita igralca v zaodrju, ki posojata glas gluhim igralcem. Ustvarjanje predstave je bilo za vse vpletene velik izziv, saj igra gluhih prinaša številne omejitve, ki zahtevajo prilagajanja. Tako denimo morajo biti igralci med kretanjem ves čas obrnjeni proti občinstvu, saj znakovni jezik iz profila gluhim ni razumljiv, prav tako med kretanjem ne morejo držati rekvizitov, kar oboje vpliva na gibanje po prostoru in omejuje igro. Prav tako so morali besedilo zgodbe prilagajati znakovnemu jeziku.

Igralci skozi zgodbo, ki govori o profesionalnem športniku, ki po nepričakovanem zaključku kariere išče nov smisel, identiteto in konec koncev službo, prikazujejo predvsem situacije, s katerimi se soočajo gluhi v vsakdanjem življenju. Glavni protagonist ima prvič čas za resno zvezo, a ne ve, kako pristopiti do nežnejšega spola. Posamezni liki v predstavi mu vsak iz svojega izhodišča dajejo različne napotke, ki mu seveda ne koristijo. Razkrije se, da se je nesrečnež ujel v ljubezenski trikotnik, ki pa ni edini v predstavi. Na koncu ljubezen seveda najde, a ne tam, kjer si je predstavljal.

»S predstavo želimo javnost ozaveščati o lepotah, ovirah in izzivih življenja gluhe osebe. Je korak v neznano in povsem unikatna, saj v njej igrajo hkrati gluhi, naglušen in slišeči igralci. Gluhi niso odrinjeni na rob odra ali ekrana, ampak je celotna predstava zasnovana tako, da se svetova gluhih in slišečih prepletata in tako kot v resničnosti postaneta eno.«
 Matej Pušnik, eden od ustvarjalcev Decibel-ga