Dne 11.12.2012 je potekalo letno srečanje v organizaciji Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki je bil namenjen obeležitvi 10. obletnice veljavnosti Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Pot, ki smo jo prehodili je bila dolga, mogoče celo predolga. A splačalo se je, saj sprejeti zakon sodi v kategorijo zakonov, ki pomenijo uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

10 let je dolga doba, a nekateri dogodki ob pripravi in sprejemu zakona so živi še danes. A boj gluhe skupnosti za priznanje njihovega jezika in pravice do tolmača se ni začel pred 10 leti, ampak sega daleč nazaj v zgodovino. Naj se spomnimo nekaj prelomnic, ki so pustile pečat v življenju in delu gluhe skupnosti tako v svetu, kot pri nas. Leto 1880 bo verjetno v celotni gluhi skupnosti zapisano kot najbolj črno leto, saj je takrat potekal Mednarodni kongres surdopedagogov v Milanu, na katerem so proglasili oralno metodo kot edino uradno metodo dela z gluhimi in naglušnimi otroci. Posledice takšne odločitve so bile nepopisne. Večina gluhih učiteljev je izgubila službo, znakovni jezik je bil absolutno prepovedan. Takšna opredelitev, gluhe naučiti govoriti in poslušati, ni prinesla pričakovanih rezultatov, temveč je povzročila nastajanje številnih organizacij gluhih z namenom zaščititi pravice gluhih oseb. V večini evropskih držav in ameriških so nastajala številna združenja gluhih, ki so neselektivno združevala osebe z okvarami sluha. Šele leta 1951 so v Rimu na predlog Zveze gluhih Italije prisotne nacionalne organizacije gluhih na prvem uradnem kongresu ustanovile Svetovno federacijo gluhih. Tako so se sile gluhih združile v boju za svoje temeljne pravice. Prvo zmago dosežejo leta 1984, ko stroka prizna svojo zmoto in na posvetu strokovnjakov za izobraževanje slušnih invalidov v Parizu prizna totalno komunikacijo kot novo metodo poučevanja gluhih otrok. Dodatna potrditev prizadevanjem gluhih za njihove temeljne pravice sledi naslednje leto, ko UNESCO leta 1985 definira totalno komunikacijo kot metodo pouka gluhih. Uresničitev njihovih zahtev, prepoznavanje njihovega načina medsebojnega sporazumevanja kot jezikovno značilnost, kar je pogoj za identiteto sleherne skupnosti vsekakor pomeni Resolucija o znakovnih jezikih gluhih, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 1988. Resolucija vsebuje vse tiste bistvene zahteve gluhih skozi zgodovino:

• priznanje znakovnega jezika,
• pravico do tolmača,
• pravico do izobraževanja v svojem jeziku,
• dostopnost do informacij v njim prilagojeni tehniki.

In kako je bilo pri nas? Tudi pri nas je surdopedagoška stroka sledila svetovnim trendom in bila velika zagovornica oralne metode. Tudi gluhi pri nas so se združevali, saj so se zavedali, da bodo le s skupnimi močmi dosegli svoje temeljne pravice. Bistveni premik v tej smeri se je zgodil s prihodom Aljoše Redžepoviča na mesto sekretarja ZDGNS, ki je prepoznal njihove zahteve. Tako je zveza na čelu z Aljošo Redžepovičem v 80. letih organizirala petdnevne seminarje učenja kretalnega govora ( tak termin se je takrat uporabljal). Še danes se spomnim teh seminarjev z veliko naklonjenostjo in kako sem si posamezne kretnje risala, saj si vsega nisem mogla zapomniti. Naslednja zahteva, ki jo je gluha skupnost, postavljala med prioritete in ki bi pomenila njihovo enakopravno udejstvovanje v večinskem slišečem svetu je bila pravica do tolmača in zagotavljanje zadostnega števila tolmačev. To je vodilo Darjo Holec, strokovno delavko na zvezi, da je leta 1983 ustanovila prvo sekcijo tolmačev, ki je delovala pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Samo učenje kretenj ni zadostovalo, potrebno jih je bilo zbrati, poenotiti, kar je pomenilo prve zametke današnjemu slovenskemu znakovnemu jeziku. Sledila je prva izdaja priročnika za učenje kretalnega govora Govorica rok I, katerega avtorici sta bili Meri Moderndorfer in Ljubica Podboršek. Seveda pa vsi ti premiki, vse te novitete niso bile povšeči vsem, saj so pomenili revolucijo v razumevanju gluhe skupnosti, revolucijo v njihovem izobraževanju, drugačno miselnost in nenazadnje prilagajanje novo nastalim razmeram. Ključno vlogo in dokončno priznanje gluhi skupnosti je odigral Jugoslovanski posvet z mednarodno udeležbo o problematiki totalne komunikacije v Ljubljani, ki ga je gostila ZDGNS.

A boj se nadaljuje. Leta 1994 komisija za vprašanja invalidov pri Državnem zboru sprejme sklep o zakonski ureditvi pravice gluhih do tolmača, a se nič ne zgodi. Istega leta se sekcija tolmačev preimenuje v Združenje tolmačev za znakovni jezik (prva predsednica je Jasna Bauman), s čimer se da večji poudarek organiziranosti tolmačev, njihovem usposabljanju. Leta 1996, ob mojem prihodu na ZDGNS, mi je Aljoša Redžepovič rekel, naj pripravim projekt pravica gluhih do tolmača. Presenečeno sem vprašala: Kako, a je nimajo? Izhajala sem namreč iz delovnega okolja, kjer je bila ta pravica gluhim vedno zagotovljena in če hočete samoumevna. Zakopala sem se v arhive, prebrskala marsikateri zakon, poizvedovala, kako je ta materija urejena v tujini, vzela ustavo v roke, si prebrala temeljne človekove pravice in svoboščine in projekt je počasi dobival svojo podobo. Uspeh je bil dosežen, saj je takratni minister, pristojen za invalidsko varstvo, imenoval delovno skupino za pripravo zakona o pravici gluhih do tolmača. V skupino smo bili imenovani ga. Stanka Tutta, Meri Moderndorfer, Aljoša Redžepovič in Jasna Bauman. In smo začeli. Pri pripravi zakona smo želeli zaobjeti čim več segmentov, ki bi dejansko pomenili enakopravno vključevanje gluhih v svet slišečih, ne le pravico do tolmača. Kot prvo vodilo nam je bilo opredeliti ustavno pravico, pravico do rabe svojega jezika, ki se uresničuje s pravico do tolmača znakovnega jezika neomejeno in brez kakršnihkoli ovir. To je bila priložnost, da se tudi položaj tolmačev uredi v slovenskem prostoru in se nam priznajo poklicne kvalifikacije, kajti tudi naše znanje in spretnosti niso bile cenjene in priznane. Osnutek zakona je bil dokaj hitro spisan, za kar gre predvsem zasluga ge. Stanki Tutti, ki je pokazala veliko naklonjenost in razumevanje za ureditev tega tako pomembnega področja. Potem se je ustavilo. Trajalo je dolgih 5 let, da je zakon prišel v vladno proceduro in leta 2001 je državni zbor opravil prvo obravnavo. Ob prvi obravnavi sva z smo spremljali razpravo v državnem zboru, kjer je takratna poslanka povzemala naše delo in dobili potrditev, da smo res veliko naredili. Ob obravnavi zakona je Vlada RS zahtevala, da se Združenje tolmačev za znakovni jezik , ki je delovalo pod okriljem ZDGNS, preoblikuje v samostojno pravno osebo. To je bil razlog, da je ZDGNS ustanovila današnji Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. In, končno smo dočakali leto 2002 in sprejem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, kateremu je bilo posvečeno tudi strokovno srečanje ob 10-letnici Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, v začetku decembra 2012.

Seveda pa naše delo ni bilo omejeno le na pripravo zakona. Sočasno so potekale tudi aktivnosti za priznanje našega poklica tolmač/tolmačica slovenskega znakovnega jezika in aktivnosti na področju razvoja slovenskega znakovnega jezika. Tudi na področju priznavanja poklicne kvalifikacije je bilo vloženega veliko truda in dela, kjer je gonila sila bila Jasna Bauman. Potrebno se je bilo seznaniti z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah do poznavanja posameznih postopkov, ki so se rezultirali v priznanje našega poklica s podelitvijo prvih certifikatov. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ni zanemaril še enega izredno pomembnega področja, to je skrb za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Tako smo ponosni na prejeto Evropsko jezikovno priznanje za Multimedijski praktični slovar slovenskega znakovnega jezika, kljub temu, da je to danes vse prevečkrat prezrto. A tudi pomanjkanje sredstev nam ni vzelo volje in energije, zato smo letos izdali prvi terminološki slovar SZJ, ki smo ga poimenovali Politični žargon. Je plod prostovoljnega dela in velike pripravljenosti nekaterih tolmačev, ki so žrtvovali svoj prosti čas.

In če smo leta 2002 bili veseli ob sprejetju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, si nismo mogli predstavljati, na koliko ovir bomo naleteli pri uveljavitvi zakona. Stremeli smo za tem, da pravice, zapisane v zakonu, ne ostanejo le črke na papirju. Organizirali smo okrogle mize v vseh društvih gluhih in naglušnih Slovenije, na katerih je neutrudna Tanja Dular pojasnjevala gluhim uporabnikom določila zakona, katere pravice jim prinaša, kakšen je postopek, saj smo ocenili, da ob le ob dobrem poznavanju zakona in svojih pravicah, zakon zaživel. Kaj hitro smo naleteli na prve ovire in odpor pri posameznih institucijah, ki so dolžne zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti. In tukaj so tolmači odigrali pomembno vlogo, saj kljub posmehu, nemalokrat tudi zaničevanju, se nismo pustili odgnati in smo vztrajno zagovarjali pravico gluhih do tolmača.

Tako zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik kot posamezni tolmači smo zdrsnili v vlogo zagovornika zakonskih pravic gluhih oseb, v kar so nas prisilile razmere. Spomnim se Darje Fišer, ko je na enem naših številnih posvetov, predstavila cel kup papirjev in dokumentov, ki jih mora nositi s seboj, da opraviči svoje delo tolmačice in utemelji pravico gluhih do tolmača. Ne poznam nobenega drugega poklica, ki bi moral tolikokrat utemeljevati svojo profesijo. Mislim, da si na tem mestu vsi tolmači zaslužijo veliko pohvalo.

In kako je danes? Odločbo o pravici do uporabe SZJ je prejelo 900 gluhih oseb, v register tolmačev je vpisano 45 tolmačev, ki letno opravijo okoli 13.000 ur tolmačenja.

Omeniti je potrebno še eno, ki jo naš zavod opravlja od leta 2009 in pomeni priznanje našemu delu. To je Klicni center za osebe z okvaro sluha, deluje od leta 2009. Klicni center za osebe z okvaro sluha deluje 24 ur na dan vse dni v letu, storitve klicnega centra uporablja 376 registriranih uporabnikov in letno sprejmemo in zaključimo okoli 4000 zahtevkov.

Ali smo lahko zadovoljni? Prehodili smo dolgo pot, marsikje dosegli uspeh, a žal ostajajo nekateri problemi, ki se včasih zdijo nerešljivi. To so: gluhim dijakom in študentom je še vedno kršena pravica do tolmača na področju izobraževanja, status slovenskega znakovnega jezika še ni urejen in tudi dostopnost do informacij je okrnjena.

Ob koncu našega srečanja smo se spomnili nekaterih ključnih oseb, ki so s svojim delovanjem, angažiranostjo pripomogli k sprejetju zakona in se jim z majhno pozornostjo zahvaljujemo za njihova prizadevanja:
1. Stanka Tutta, takratna direktorica direktorata za invalide na MDDSZ
2. Franc Planinc, takratni predsednik ZDGNS
3. Aljoša Redžepovič, takratni sekretar ZDGNS
4. Meri Moderndorfer, članica skupine za pripravo zakona
5. Jasna Bauman, članica skupine za pripravo zakona in gonilna sila za sprejem zakona
6. Darja Holec, ustanoviteljica prve sekcije tolmačev
7. Ljubica Podboršek, prva učiteljica seminarjev kretalnega govora

Kot smo iz povedanega lahko razbrali, zakon še vedno ni uveljavljen na vseh področjih. Ostajajo še nekatera ključna področja in marsikatera ovira, ki jo bomo premagali. A brez pomoči in razumevanja pristojnega ministrstva ne bo šlo. V veliko oporo pri naših prizadevanjih nam je Dragica Bac, generalna direktorica Direktorata za invalide pri MDDSZ, ki je izkazala velik čut za probleme, ki pestijo gluho skupnost in Tanja Dular, ki je tudi po 10 letih vedno pripravljena prisluhniti in poiskati zadovoljivo rešitev.

Jasna Bauman