Danska zveza naglušnih je bila ustanovljena leta 1912 kot prva organizacija naglušnih v Skandinaviji. Prizadeva si za odpravo komunikacijskih ovir za osebe z okvaro sluha in uveljavljanje zakonodaje, ki bi slušno oviranim omogočala enakopravno vključevanje v vse družbene sfere tako na nacionalnem kot na lokalnem nivoju. Danska zveza naglušnih združuje 98 lokalnih podružnic z okoli 10 tisoč člani. Povezuje naglušne in težko naglušne člane, uporabnike polževega vsadka in osebe z Menierovim sindromom in tinitusom – prizadeti trpijo zaradi nadležnih prisluhov in šumenja v ušesih, kar močno otežuje razumevanje govora. Glede na to, da je v starajoči danski družbi okvara sluha naraščajoča težava, je zveza pravzaprav zastopnica interesov in pravic kar 800 tisoč Dancev, ki sicer niso včlanjeni v organizacijo, a imajo težave s sluhom. Zato zveza nagovarja naglušne, jih informira o sodobnih tehničnih pripomočkih in osvešča o njihovih pravicah. Predseduje ji Søren Dalmark. Zveza za svoje člane organizira različne dejavnosti: srečanja, ekskurzije, športne dejavnosti, dejavnosti za družine, mlade, študente in upokojence. Izdaja mesečno revijo, ki jo lahko prelistate na spletu: http://hoereforeningen.dk/english. Programe danske zveze naglušnih izvaja 12 zaposlenih s pomočjo številnih honorarnih sodelavcev in prostovoljcev. Zveza se financira iz članarin, dodatna sredstva pa pridobiva na javnih razpisih in iz donacij zasebnikov.  

Pravice naglušnih Dancev Naglušni na Danskem imajo sorazmerno veliko pravic. Naglušni, ki imajo okvaro sluha večjo od 30 dB, imajo pravico do brezplačnega slušnega aparata, ki ga lahko nabavijo v zasebni ali javni zdravstveni ustanovi. V zasebnih klinikah sicer ni čakalne vrste za aparat, vendar zdravstvena zavarovalnica krije le vrednost do 6230 danskih kron oziroma 835 evrov. V primeru, da oseba želi oziroma potrebuje boljši, digitalni aparat, ki lahko stane preko 2500 evrov, mora razliko sama doplačati. Zato se veliko težje naglušnih raje odloči za nekajmesečno čakalno vrsto v javni ustanovi, kjer jim aparat in pripadajočo olivo izdelajo brezplačno. Nov slušni aparat jim pripada po štirih letih, razen v primerih, če pride do spremembe sluha. Uporabniki slušnih aparatov baterije prejmejo brezplačno, financirajo jih občine. Pravica do brezplačnih tehničnih pripomočkov je odvisna od stopnje okvare sluha in statusa osebe. Do največ tehničnih pripomočkov so upravičeni učenci in študenti v javnem šolstvu, ki jim poleg boljšega, digitalnega slušnega aparata pripada brezplačni FM sistem. Težava pri financiranju pripomočkov se občasno pojavlja v primerih, če je študent vpisan na zasebno šolo. Slušni aparat in FM sistem dobijo tudi predšolski otroci. Zaposleni naglušni dobijo brezplačne tehnične pripomočke na osnovi kriterija, da jim le-ti omogočajo, da nemoteno opravljajo svoj poklic. Naglušni so praviloma upravičeni do brezplačnega ojačevalca zvoka, hišnega videofona in svetlobnega zvonca, ki jih uporabljajo vsakodnevno in jim bistveno olajšajo življenje. Mlade naglušne mamice oziroma družine dobijo 'baby alarm’. Zveza se z ministrstvom pogaja, da bi naglušnim priznali še brezplačni hišni FM sistem in svetlobni signalizator požarnega alarma.   Naglušni imajo zapisnikarja Naglušni Danci imajo pravico do uporabe zapisnikarja, tako da se lahko oseba osredotoči na spremljanje predavanj, sestankov, tečajev. Zapisnikarja lahko uporabi tudi pri uradnih zadevah, kot je na primer obisk občine, zdravnika, sodišča. Zapisnikar je še posebej dobrodošel pri študiju, saj naglušnim študentom omogoča, da imajo svoje zapiske, in tako pri študiju niso odvisni od dobre volje sošolcev, da bi od njih kopirali zapiske. Pri javnih dogodkih, ki se ga udeleži večje število naglušnih, organizatorji navadno poskrbijo za projekcijo teksta oziroma transkripta govora na velikem panoju. Če se dogodka udeleži le eden ali dva naglušna, pa se spremljanje dogajanja omogoči na način, da je vsebina govora prikazana preko računalnika. Slušne zanke Slušne (indukcijske) zanke so obvezne v vseh novih javnih zgradbah, kot so občine, knjižnice, kino, gledališče, predavalnice, cerkve, … Seveda tudi na Danskem, ki velja za invalidom prijazno državo, vse javne zgradbe te zahteve še niso uresničile. Zveza nam ni posredovala natančnih podatkov, koliko fakultet je opremljenih z indukcijsko zanko. Tiste fakultete, ki zanko imajo, jo imajo le v velikih predavalnicah. Zato si naglušni študenti pomagajo z FM sistemom in z že omenjenim zapisnikarjem. Podnaslavljanje televizijskih oddaj Naglušni Danci niso zadovoljni z obsegom vsebin, ki so podnaslovljene. Dve javni televizijski postaji podnaslavljata le del svojega informativnega programa. Druge vsebine, danski filmi, zabavne in pogovorne oddaje pa so, podobno kot pri nas, neprilagojene njihovim potrebam. Naglušni se veselijo leta 2010, ko bodo morali javni TV mediji ves svoj program podnaslavljati. Prispevek je pripravila Anita Ivačič v sodelovanju z Mette Bønneland, Danska zveza naglušnih. Nastal je na strokovni ekskurziji na Danskem, ki je bila izvedena v okviru projekta »Zaposlovanje in usposabljanje gluhih in naglušnih za informiranje v njim prilagojenih tehnikah«, ki ga je sofinanciral Evropski socialni sklad.