Odgovor predsednika ZDGNS iniciativi Bele rokavice Glede Belih rokavic sem se znašel v neprijetnem položaju, ker se je ob dnevu slovenskega znakovnega jezika, ki je bil pomemben dan na državni ravni, dogajal protest. To ni bilo primerno, saj so s protestom škodili nam, gluhim. Želel bi, da bi protestniki izbrali drug datum. To bi bilo v redu. Lahko se tudi pogovorimo o vaših vprašanjih oziroma mi posredujte vaš načrt; do sedaj tega nisem dobil. Pisal sem Diani Tomič in jo povabil na pogovor, vendar se ni odzvala. Ponovno sem jo povabil na srečanje 2. decembra 2014. Poslal sem ji vabilo, vendar do sedaj še nisem dobil potrditve. Upam, da bo prišla na sestanek. Če bo prišla, se bomo seveda pošteno pogovorili. Ni prav, da se skrivajo in delajo škodo drugim gluhim, jih razdvajajo. Morali bi delovati skupaj in v prihodnje hoditi po eni poti. Prebral sem zahteve iniciative. Med drugim zahtevajo, da mora predsednik odstopiti. Kdo odloča o tem? Bele rokavice ne morejo. Samo upravni odbor lahko poda nezaupnico in s določenim številom glasov odloči, da bi moral odstopiti, pri čemer morajo navesti tudi razlog odstopa. Torej tudi Bele rokavice premalo poznajo statut in pravilnik Zveze, zato želim, da si ga temeljiteje pogledajo. V iniciativi Belih rokavic je združenih približno 50 gluhih, ki niso dejavni v društvih, kar me preseneča. Morali bi biti povezani z društvom, kjer bi lahko kakšne informacije dobili od sekretarjev ali predsednikov društev. To je prava pot. Ne pa, da gredo po svoje in »mešajo« manipulirajo; tega ne želim. V prihodnje naj navajajo v javnosti točne informacije. Predsedujem eno leto in pol, nekateri iz Belih rokavic pa so bili razburjeni, da že dvajset let trpijo in so jezni. Sam ne morem gledati 20 let nazaj. A lahko rečem, da sem zdaj, ko sem eno leto in pol predsednik, zavihal rokave in veliko delam. Saj smo tudi veliko naredili! Eden izmed rezultatov dela je dan slovenskega znakovnega jezika, 14. november, ki ga je vlada potrdila na podlagi naših prejšnjih borb in obiskov pri političnih strankah ter poslanskih skupinah, s katerimi smo se dogovarjali. Potem so nam dali zeleno luč, to je velik plus za nas. Resolucija jezikovne politike za obdobje od 2014 do 2018 – za to smo se 20 let borili in nam je uspelo lobirati in se povezati, da so nam dali tudi zeleno luč in jo je Državni zbor potrdil. To je prvič v zgodovini, kar me zelo veseli. To je treba spoštovati. Moram pa poudariti, da tega nisem priboril sam, ampak skupaj s sekretarjem Matjažem Juhartom. Skupaj sva obiskovala poslance in se pogajala, da nam je na koncu to uspelo. Res ni bilo lahko delo, kot si lahko mislite. S sekretarjem sva zelo preobremenjena z delom. Če pogledamo tehnične pripomočke, je bilo težko vseh osem let, ko so odlašali in zavlačevali. Z Juhartom sva se šla pogovarjat z drugimi invalidskimi organizacijami, tudi na Direktoratu za invalide pri Cvetu Uršiču in Dragici Bac sva bila. Težko je bilo, ko so spreminjali pravilnike. Potem je ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak vprašala, zakaj gluhi potrebujemo računalnike. Pojasnila sva ji, da jih potrebujemo zaradi kamere na računalniku, zaradi komunikacije v znakovnem jeziku. Naglušni pa ne in to morajo razumeti. Potem so listo pripomočkov potrdili, kar me veseli. Res je, da smo dobili relativno majhno vrednost tehničnih pripomočkov, to je res. Vendar je bolje kot nič. To je prvi korak k uspehu. Res pa je, da potrebujemo od vseh trinajstih društev odziv, kakšne so njihove pripombe oziroma predlogi za izboljšanje pravilnika, ki ga lahko popravimo oz. spremenimo. To je možno. Glede izobraževanja oziroma sistema izobraževanja gluhih otrok v integraciji, imajo pravico do tolmača že štirje otroci, ki so dobili odločbo. To je tudi prvi uspeh, da so to potrdili in me veseli, ker smo na to dolga leta čakali in nam je uspelo. Glede voznikov: ko je leta 2010 nastala težava z gluhimi vozniki, ki so morali opraviti še dodatno obravnavo, kar ni bilo prav, sem Juharta prosil, da napiše in pošlje dopis ministrstvu za zdravje, kjer smo prosili za osebno srečanje. Potrdili so in šla sva k njim na pogovor. Vprašali smo, zakaj obravnavajo gluhega kot nesposobnega, in sem jim povedal, da sam že 50 let vozim oziroma imam za seboj milijon kilometrov, pa niti ene nezgode. Vsi mislijo, da če en gluh voznik povzroči nezgodo, pomeni, da to velja tudi za vse ostale gluhe. Dal sem jim primer: Če en slišeč povzroči nesrečo, ali enako velja tudi za vse slišeče? Nasmejali so se in dojeli, da ni problema in so pravilnik takoj popravili. Čez en mesec so nam poslali potrjen pravilnik, s katerim ne bo več problemov in nobene ovire za gluhe voznike. Čez nekaj dni so nam poslali še dopis, da lahko gluha oseba vozi tovornjak. Kar me je presenetilo in me veseli. Klicni center nekateri kritizirajo, s čimer se sam ne strinjam. Bil sem član Združenja tolmačev in imam izkušnje pri tem. To je izredno težko delo. Direktorica Jasna Bauman se je pred 20 ali 25 leti borila za pravico gluhih do znakovnega jezika in sčasoma so potrdili zakon, da smo dobili klicni center s tolmači. To me veseli. Takrat je bila težava s klicnim centrom, ker je bil namenjen zgolj za storitve javnega značaja, kar pomeni na primer za klicanje na pomoč pri policiji, zdravniku… Čeprav smo potrebovali pomoč pri komunikaciji tudi za privatne zadeve, na primer pri naročanju pizze, ali pogovoru z mamo. Borili smo se in to dobili. To me veseli, saj je dvignilo kakovost in uporabnost klicnega centra. Nekateri kritizirajo, da v klicnem centru tolmači slabo kretajo. Menim, da kritizirati ni potrebno. Težko smo dobili ljudi, saj so se za delo prijavili le trije, čeprav bi potrebovali štiri. Dlje časa so iskali še enega tolmača, a je ta odklonil, zato se je Jasna Bauman pridružila, tako da so potem delali štirje tolmači. Hvala bogu. Zato kritiziranje ni primerno. Če menite, da je delo slabo opravljeno, napišite pritožbo, ki jo imamo potem možnost obravnavati. Do sedaj ni bilo nobene uradne pritožbe, vse je tiho. Ne vem, kaj je bilo v ozadju. Ali so nekateri gluhi pasivni? Povejte! Tudi, ko sem sam obiskal že sedem društev zaradi skupščine, in povprašal, kakšne so njihove težave, so bili vsi tiho. Vsi so bili zadovoljni. Vse je bilo v redu, samo ena malenkost, ki smo jo rešili. Nič posebnega. Skrivaj, anonimno pa na veliko govorijo, da niso zadovoljni. To me čudi. To ni lepo, saj želim, da delamo skupaj in se pogovorimo o težavah, ki jih je mogoče popraviti. Možno je! S sekretarjem Matjažem Juhartom sva se potrudila in šla na Telekom, da smo se pogovorili za ugodnosti pri paketih ali popuste pri nakupu mobitela, televizije in drugih naprav. Ne samo to, dobili smo še ponudbo za Tušmobil in Simobil. Bom pokazal. Dobil sem pozitivne odzive. Seveda ima vsak gluh pravico sam izbrati, kaj je bolj ugodno zanj in to izbrati. Tudi pri Big Bangu je mogoče, da bomo dobili ponudbo, za to bo treba še malo počakati. Čez en teden bomo videli, kaj ponujajo, kar bomo objavili na Spletni TV, da boste dobili informacijo. Rad bi še nekaj povedal. Bil sem na kongresu Evropske zveze gluhih v Grčiji, v Atenah. Tam sem bil en teden, kot delegat skupaj z Alešem Peperkom. Veliko ljudi je izrazilo spoštovanje Sloveniji za dosežen dan slovenskega znakovnega jezika. Na to smo lahko ponosni. To je prvo. Drugo, glede klicnega centra, ki deluje 24 ur na dan, takšnega ni nikjer v Evropi, mogoče celo nikjer na svetu. Iz Švedske in Nemčije so me vprašali, če imamo v Sloveniji klicni center, ki dela 24 ur. Bili so začudeni, mislili so, da je kaj takega nemogoče. Pritrdil sem in rekel, naj sami pogledajo. Izkazali so nam spoštovanje, da smo to dosegli, saj si tudi oni želijo to priboriti. Zato sem ponosen na to! Tretjič pa, iz Evrope, iz različnih držav so me prosili za pomoč pri uzakonitvi znakovnega jezika. Podprl sem jih. Grški predsednik me je prosil, naj podpišem listino za podporo. Prav tako sem dal svoj podpis Bosni. Še Italija je zaprosila in sem podpisal listino. To pomeni, da ni povsod v Evropi poskrbljeno za gluhe in znakovni jezik ni povsod potrjen. V Sloveniji je situacija veliko boljša. Zato prosim Bele rokavice, naj ne »mešajo« informacije, naj ne iščejo konfliktov med gluhimi. Prosim! Najbolj močni smo, če smo skupaj. Če pa smo razdeljeni na dva dela, nas vlada ne bo podprla. Škodo delate nam, gluhim, sami sebi kopljete jamo. Ne delajte tega, prosim! Premislite, povejte mi vse svoje zahteve, tukaj so vrata odprta za vas. Če želite dobiti informacije, jih dobite tukaj. Hvala! Mladen Veršič, predsednik ZDGNS