Josip Vandot (1884 – 1944) je bil deseti od dvanajstih otrok, ki naj bi po mami podedoval smisel za pripovedništvo. S pisanjem je začel v petem razredu gimnazije, pozneje želel študirati medicino, a se je zaradi pomanjkanja denarja zaposlil pri železnici, kjer je njegov oče služboval kot progovni delavec. Nekaj časa je delal na Koroškem, pozneje v Litiji, Postojni, Trstu in Gradcu, vmes pa se je v domačo Kranjsko Goro vrnil za pastirja. In pozneje v svojih povestih o Kekcu po vsej verjetnosti popisal tudi kakšno lastno dogodivščino.