13. 03. 2025
Pravljica v slovenskem znakovnem jeziku: Deček in hudobne čarovnice
Deček Luka in pes Alik sta bila najboljša prijatelja. Luka je bil radoveden fant, ki pogosto ni poslušal staršev, Alik pa je vedno skrbel zanj. Ko sta bila nekega dne sama doma, je Alik rekel: »Na lov grem. Kmalu se vrnem. A bodi previden, Luka! Če kdo potrka na vrata, ne odpiraj!« Luka je pokimal: »Ne bom, obljubim.«
Alik je odšel v gozd, Luka pa je ostal sam doma. Kmalu je zaslišal korake in trkanje na vrata. Radovedno je pogledal skozi okno in prepoznal tri hudobne čarovnice z zelenimi lasmi in dolgimi nosovi. »Prosim, odpri nam!« so prosile s sladkimi glasovi. »Ne, ne odprem vam, ker ste hudobne!« je odločno odgovoril Luka. Čarovnice so se ujezile, ena pa je naenkrat zaklicala: »Poglejte! Pes Alik prihaja!« In takoj so izginile.
Ko se je Alik vrnil domov, mu je Luka povedal: »Tukaj so bile tri hudobne čarovnice, a jih nisem spustil noter!« »Priden!« ga je pohvalil Alik. »Zdaj pa pojejva juho!« Skupaj sta jedla in nato zaspala.
Naslednje jutro
Zjutraj je Alik rekel: »V gozd grem nabirat borovnice. Zvečer bova imela sladke palačinke!« »Slastne palačinke!« se je razveselil Luka.
Ko je Alik odšel, je Luka spet ostal sam doma. Kmalu so znova potrkale čarovnice. »Ne, ne odprem vam!« je zaklical Luka, ko jih je zagledal skozi okno. Čarovnice so se namrdnile: »Šment! Imam idejo,« je rekla ena, »greva plesat!« »Ne, ne odprem vam!« je ponovil Luka. Čarovnice so se zvito nasmehnile. »Poglej, prinesle smo ti sladke gozdne jagode. Samo malo nam odpri, da ti jih damo.« Luka je pomislil, nato pa malce odprl vrata. Čarovnice so mu dale jagode, potem pa odrinile vrata in planile noter! Začele so divje plesati po sobi. Pri tem so prevrnile stol in Luka se je hudo prestrašil. Čarovnice so ga zgrabile! »Alik! Alik!« je zaklical Luka, a je bilo prepozno – čarovnice so ga odnesle v gozd.
V ujetništvu
V gozdu je Alik nabiral borovnice, ko je nenadoma zaslišal dečkov jok. Takoj je stekel za Lukovim glasom in sledil vonju.
Medtem so čarovnice Luka zaprle v temno votlino. »Tukaj ostani!« so ukazale. Luka je jokal, čarovnice pa so zbirale njegove solze v kozarec, zvarile čarobno solzno vodo, ki so jo pile, ko so plesale.
Nenadoma se je pred votlino pojavil Alik in glasno in grozeče lajal: »Hov, hov, hov!« Čarovnice so se na smrt prestrašile! Alik je planil nanje – eno je odrinil na eno stran, drugo na drugo, tretjo na tretjo! Vse tri so zbežale in se nikoli več niso vrnile.
Luka je bil rešen! Alik ga je ovohal, nato pa ga nežno objel. Skupaj sta se vrnila domov. »Oprosti, Alik. Nikoli več ne bom odpiral vrat tujcem!« je obljubil Luka. Alik ga je pobožal in rekel: »Zdaj pa pojejva palačinke!« Skupaj sta jih veselo pojedla in si obliznila prste.
In počil je lonec in pravljice je konec!
Alik je odšel v gozd, Luka pa je ostal sam doma. Kmalu je zaslišal korake in trkanje na vrata. Radovedno je pogledal skozi okno in prepoznal tri hudobne čarovnice z zelenimi lasmi in dolgimi nosovi. »Prosim, odpri nam!« so prosile s sladkimi glasovi. »Ne, ne odprem vam, ker ste hudobne!« je odločno odgovoril Luka. Čarovnice so se ujezile, ena pa je naenkrat zaklicala: »Poglejte! Pes Alik prihaja!« In takoj so izginile.
Ko se je Alik vrnil domov, mu je Luka povedal: »Tukaj so bile tri hudobne čarovnice, a jih nisem spustil noter!« »Priden!« ga je pohvalil Alik. »Zdaj pa pojejva juho!« Skupaj sta jedla in nato zaspala.
Naslednje jutro
Zjutraj je Alik rekel: »V gozd grem nabirat borovnice. Zvečer bova imela sladke palačinke!« »Slastne palačinke!« se je razveselil Luka.
Ko je Alik odšel, je Luka spet ostal sam doma. Kmalu so znova potrkale čarovnice. »Ne, ne odprem vam!« je zaklical Luka, ko jih je zagledal skozi okno. Čarovnice so se namrdnile: »Šment! Imam idejo,« je rekla ena, »greva plesat!« »Ne, ne odprem vam!« je ponovil Luka. Čarovnice so se zvito nasmehnile. »Poglej, prinesle smo ti sladke gozdne jagode. Samo malo nam odpri, da ti jih damo.« Luka je pomislil, nato pa malce odprl vrata. Čarovnice so mu dale jagode, potem pa odrinile vrata in planile noter! Začele so divje plesati po sobi. Pri tem so prevrnile stol in Luka se je hudo prestrašil. Čarovnice so ga zgrabile! »Alik! Alik!« je zaklical Luka, a je bilo prepozno – čarovnice so ga odnesle v gozd.
V ujetništvu
V gozdu je Alik nabiral borovnice, ko je nenadoma zaslišal dečkov jok. Takoj je stekel za Lukovim glasom in sledil vonju.
Medtem so čarovnice Luka zaprle v temno votlino. »Tukaj ostani!« so ukazale. Luka je jokal, čarovnice pa so zbirale njegove solze v kozarec, zvarile čarobno solzno vodo, ki so jo pile, ko so plesale.
Nenadoma se je pred votlino pojavil Alik in glasno in grozeče lajal: »Hov, hov, hov!« Čarovnice so se na smrt prestrašile! Alik je planil nanje – eno je odrinil na eno stran, drugo na drugo, tretjo na tretjo! Vse tri so zbežale in se nikoli več niso vrnile.
Luka je bil rešen! Alik ga je ovohal, nato pa ga nežno objel. Skupaj sta se vrnila domov. »Oprosti, Alik. Nikoli več ne bom odpiral vrat tujcem!« je obljubil Luka. Alik ga je pobožal in rekel: »Zdaj pa pojejva palačinke!« Skupaj sta jih veselo pojedla in si obliznila prste.
In počil je lonec in pravljice je konec!
