Bilo je proti jutru in petelin je še spal pod streho, kar mu pade na glavo slamnato steblo, ki ga je izdrl veter. Petelin se zbudi hudo prestrašen, srepo zakikirika in zbeži po klancu. Sreča raco, ki ga vpraša: „Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?“ - „Po svetu, po svetu,“ odgovori petelin, „bog pomagaj, potres! Poslopja se rušijo, tramovi padajo!“ Raca mu brž odvrne: „Pa grem tudi jaz z vami.“ - „Nu, le pojdite, pojdite!“ jo povabi petelin. Nekaj časa potujeta in srečata mačko. Mačka vpraša petelina: „Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?“ - „Po svetu, po svetu. Poslopja se rušijo, tramovi padajo,“ deje petelin. Mačka prestrašena vzklikne: „Ali naj grem tudi jaz z vama?“ - „Nu, le pojdite, pojdite,“ odvrne petelin. In so šli in šli, dokler niso prišli do pastirske koče, pred katero je lenaril pes. Ko pes zagleda čudno družbo, skoči na noge, si otrese prah, zavihne rep in vpraša: „Kam pa, kam tako hitro, boter petelin?“ Petelin je odgovoril kakor prejšnjima in pes se jim je pridružil. Tako so šli dalje; srečali in pobrali so grede osla potem vola in še nekaj drobne živine. Potem so šli in šli. Že so bili zelo lačni, ker so ves dan bežali, in noč se je bližala. Šli so skozi velik gozd vedno dalje, ustavili so se lačni, trudni in obupani. Petelin sfrfoli na visoko drevo in zagleda daleč majhno lučko. Ko je povedal tovarišem o luči, so se vsi razveselili in se vsi skupaj odpravili proti tistemu kraju. Tako so prišli k samotni hiši. Petelin, ki je bil gospodar vse družbe, je rekel oslu: „Postavi se k zidu pod okno in pes naj ti stopi na hrbet, da lepo pogleda, kaj in kako je v hiši.“ Osel se je prislonil k zidu, pes mu je skočil na hrbet, in ko je pogledal skozi okno, je videl, da so bili ravnokar zvrnili polento in se pripravljali k večerji. Polna hiša jih je bila in bili so razbojniki. Ko petelin to sliši, veselo poskoči in reče: „Dobro, dobro! Čakajte, vse bo naše! Živeli mi! Živela naša koža! Ne poginemo še za lakoto! Poslušajte me zdaj: Jaz zletim na tole smreko, da vidim, kaj se bo godilo v hiši, vi pa se poskrijte tu in tam okoli hiše. Kadar bo pravi čas, zakikirikam na vse grlo, in ko me boste slišali, naj se vsak oglasi kar najbolj gromko in srepo.“ Tako so storili. Petelin je zletel na smreko, ostale živali pa vsaka na svoj ogel. Medtem so se razvrstili razbojniki okoli velike mize in začeli večerjati. Tedaj je pa petelin tako zakikirikal, da bi se mu bilo skoraj grlo razpočilo. Ko so ga zaslišale druge živali, se je vsaka napela, da dá svoj glas: osel zariga, vol zamuka, raca zagogota, mačka srepo zamijavka, pes zagrči in zalaja in vsaka druga stvar se oglasi po svoje. Tako nastane tako grozovit hrup okoli hiše, da se razbojniki silno prestrašijo, popuste večerjo, zbeže iz hiše in se poskrijejo daleč po gozdu. Tačas so pa živali stopile v hišo, se najedle vsega dobrega in se lepo okrepčale. Potem so šle počivat. Petelin je zletel v dimnik, mačka je počepnila na ognjišče, pes se je raztegnil pod mizo, raca se je spravila v čebrič, ki je bil napolnjen z vodo, osel se je zavalil na tla pri vratih, vol je polegnil nedaleč ob steni in vsaka žival si je izbrala svoj kotiček. Ko so že vse pozaspale in se jim je že lepo sanjalo, se je pritihotapil eden razbojnikov k hiši in pokukal skozi okno, da vidi, kaj in kako je notri in če je še mogoče povečerjati. Ker je bilo vse temno in tiho, rahlo odpre vrata in stopi naravnost k ognjišču, da zaneti ogenj. Ko se približa, zagleda kakor dva tleča oglja in začne hitro pihati vanju. Pa so bile le mačje oči. Mačka jezno skoči na noge in ga opraska. Hudo ga je zabolelo in nehote je vzdignil oči proti dimniku. Prav ta trenutek pa spusti petelin navzdol kokošjak, ki mu oblati oči. Zato pohiti razbojnik k čebriču, da bi se umil. Kar se zbudi raca, silno vztrepeče v vodi s perutmi in ga vsega oškropi. Popade za brisačo, da bi se obrisal, pa ga ose, ki so se bile skrile počivat med gube brisače, jezno napadejo in opikajo. Odskoči od brisače k mizi in stopi psu na rep. Pes – ne bodi len – ga hitro popade za nogo in ga okolje. Prestrašen se vrže k vratom, pa se zaleti v osla, ki ga tako krepko brcne, da pade volu na glavo. Vol, razsrjen, ga kar z rogmi vrže skozi vrata. Tako obleži nesrečni razbojnik ves pobit pred hišo. Spravi se počasi na noge in odide proti tovarišem, ki so se tudi že vračali. Videč ga tako prestrašenega in zdelanega, so se mu začeli smejati in rogati. On jim je rekel: „O, ne smejte se, prijatelji! Po meni je! Grozno sem kaznovan in tudi vam se bo tako godilo, če se vrnete v hišo. Vse hudo je nad nami, ker smo že toliko zlega storili. -Ko sem stopil v hišo, sem najprej hotel zanetiti ogenj in začel pihati v žerjavico, pa mi neka spaka obličje razpraska; vzdignem kvišku oči, pa mi jih nek zlomek zalije z malto; hitim se umivat, pa me škrat, ki je čepel v čebriču, vsega oškropi; grem k brisači, da se obrišem, pa je bila vsa pretkana z iglami; skočim k mizi, pa me satan s kleščami popade za nogo; vržem se k vratom, pa me neka hudoba tako hudo brcne, da priletim samemu vragu na roge; ta me pa kar skozi vrata zabrusi! In zdaj sami vidite, kakšen sem. Po nas je, vam pravim, po nas! Bežimo, da se nam ne zgodi še kaj hujšega!“ Na te besede so se razbojniki vsi prestrašeni obrnili, zbežali in se razpršili na vse kraje, da o njih ni bilo nikoli več slišati v naši deželi. Vse to pa zaradi botra petelina, bog mu daj zdravje!