V dokumentarnem filmu 62.a - Od prepovedi do ustave je prikazana razvojna pot slovenskega znakovnega jezika v šolskem sistemu. Izobraževanje gluhih otrok je zaradi okostenelega poučevanja in kršenja osnovnih pravic do rabe znakovnega jezika pustilo doživljenjske posledice. Pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Zaradi jezikovnega genocida, ki je trajal celo stoletje, so bili vzpostavljeni tudi vsi pogoji za dokončno izumrtje slovenskega znakovnega jezika. Gluha skupnost se je s pomočjo svoje reprezentativne invalidske organizacije in društev združila v prizadevanjih, da se to vendarle ni zgodilo. Gluhi tako že ves čas te male revolucije krepijo svojo kulturno ustvarjalnost, vztrajno in kot punčico svojega očesa negujejo svojo jezikovno identiteto in slovenski znakovni jezik razvijajo tudi preko informiranja z lastnimi mediji. Dokumentarni film prikaže eno najdaljših, a najbolj pomembnih prizadevanj gluhih za vpis pravice do uporabe znakovnega jezika v slovensko ustavo.

Scenaristka: Tina Grošelj

Režiser: Marko Kumer Murč

Montažerka: Neja Berger

Glasba: Andi Kogot

Direktor fotografije: Marko Kumer Murč

Snemalca: Sašo Letonja in Boj Nuvak

Izjava scenaristke Tine Grošelj: Pisanje scenarija o tako pomembni temi je bilo zame izjemno zahtevno. Navsezadnje je film rezultat mojega petnajstletnega dela, raziskovanja in pogovorov. Zato sem čutila izjemno odgovornost, da prikažemo trpke usode, ki so zaznamovale gluhe. Prav je, da njihove zgodbe, občutke in trpljenje slišimo in spoznamo. Nekaj teh dejstev tako ne bo več skritih, medtem ko preštevilnih žal ne bomo nikoli slišali. Družba, stroka, odločevalci so jim prizadejali toliko gorja, da težko razumem njihov namen. Ponosno gledam na vsakega, ki je kljub svoji težki invalidnosti čas in energijo posvetil temu, da se je krivicam uprl in tako doprinesel k pozitivnim spremembam v slovenski gluhi skupnosti. Počaščena sem, da sem bila pri pričevalcih v filmu deležna tolikšnega zaupanja, da so mi izpovedali tudi svoja najbolj intimna doživljanja. Hvaležna sem tudi za fantastično filmsko ekipo, saj je vsak prispeval pomemben delež, s katerim je obogatil film, glede katerega upam, da bo pripomogel k boljši prihodnosti oseb z izgubo sluha.

Izjava režiserja Marka Kumra Murča: Z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije soustvarjam že več let. Spoznal sem njihovo odločnost in zagon, ki sta lahko zgled vsem, ki si želijo spremembe. In te so na področju pravic manjšin nujne tako pri gluhih, kot pri številnih drugih manjšinah. Večini ljudi je svet gluhih tuj, zato je poznavanje njihovih ovir pomembno. Imel sem srečo in čast, da sem bil režiser filma Jezik enakopravnosti, ki je nastal leta 2020, da bi javnosti predstavili njihov svet, in to v času, ko se je že začelo kotaliti demokratično kolo. To je letos pripeljalo do spremembe ustave, kar je dokumentirano v filmu 62.a – Od prepovedi do ustave. Film je namenjen gluhim, še bolj pa vsem drugim sosedom, prijateljem sodržavljankam in sodržavljanom. Na žalost gluhi namreč ne zasedajo mest odločanja, niti tistih, ki se tičejo njihove lastne usode. Morda bomo s spremembo ustave kmalu dobili več gluhih pravnic in pravnikov, zdravnic in zdravnikov, ekonomistk in ekonomistov, morebiti celo poslank in poslancev. In ko bo napočil ta čas, ne bomo več govorili o odrinjeni manjšini. Kot je rekla ena izmed vodilnih bork za pravice gluhih Meri Möderndorfer, pa je pot do tam še dolga.