Ko se Evropa in svet soočata s posledicami pandemije covida-19, se še bolj zavedamo, kako pomembna sta mir in enotnost. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije ob dnevu Evrope vse voditelje in ljudi po vsem svetu poziva k miru in enotnosti, da bo »človek spet postal brat človeku«, kot je zapisano v besedilu evropske himne Oda radosti. Zveza je v počastitev dneva Evrope evropsko himno prvič približala tudi gluhim in njeno besedilo pretolmačila v slovenski znakovni jezik.

Evropska himna v slovenskem znakovnem jeziku

Gluhi državljani Slovenije smo tudi aktivni državljani Evrope. Zdi se nam pomembno, da se ohranja mir in krepi enotnost, saj sta to temelja vsake zdrave družbe.

Leta 2018 je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije gluhim prvič približala himno Republike Slovenije, ko jo je pretolmačila v slovenski znakovni jezik. Tako so prvič »slišali« to besedilo, katerega avtor je sloviti slovenski pesnik France Prešeren. Tudi slovenska državna himna poziva k slogi in enotnosti med narodi »žive naj vsi narodi«.

Himna Republike Slovenije v slovenskem znakovnem jeziku

Leto 2020 je tudi leto največjega svetovnega gluhega skladatelja Ludwiga van Beethovna, genija, ki ga gluhota ni ustavila pri ustvarjanju. Konec leta 2020 bo minilo 250 let od njegovega rojstva. Ludwig van Beethoven je bil v drugi polovico svojega življenja gluh, zato bomo na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije v letu 2020, ko svet praznuje 250. obletnico njegovega rojstva, v slovenskem znakovnem jeziku pripravili gledališko predstavo, posneli film in izdali knjižno delo o njegovem življenju in delu. Slovensko besedilo Evropske himne Oda radosti:

Radost, od boga edina 
hčerka ti Elizijska! 
V tvoje hrame nas stopinja vodi, 
o božanstvena! 

Tvoji čari časa teku 
so pregnali kruto noč. 
Človek spet je brat človeku, 
kadar veje tvoja moč. 

Komur se usoda smeje, 
da mu je prijatelj zvest; 
če se ob ženici greješ, 
rad zavriskal bi do zvezd. 

Res je srečen, kdor ob duši 
svojo dušo si poji; 
če pa sam je, naj ne ruši, 
česar vsak deležen ni.

Oba poziva, »človek spet brat človeku« in »žive naj vsi narodi«, naj se ob dnevu Evrope glasita vsem ljudem tega sveta, tudi osebam z okvaro sluha.

Kratko o Ludwigu van Beethovnu

Od 30. leta je imel težave s sluhom, zaradi česar je težko slišal višje tone. Sluh se mu je postopoma precej hitro slabšal in pri 42. letih so mu morali pri pogovoru kričati na ušesa in si pomagati s pisanjem. Pri 46. letih je popolnoma oglušel.

Rodil se je leta 1770 v Bonnu staršem flamskega rodu. Z glasbo se je srečal že v zibelki. Zelo zgodaj se je začel učiti klavir in violino, kasneje pa še violo. Njegov prvi učitelj je bil oče, ki je želel, da bi sin postal naslednji Mozart, zato je moral zelo garati.

Pri štirinajstih letih je postal pomožni organist v knežni kapeli. Dvorni organist mu je predstavil Bachova dela in ga spodbujal h komponiranju. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral filozofijo. Študija ni nikoli končal, ker mu je umrla mati in je moral skrbeti za mlajša brata. Da so lahko preživeli, je začel skladati. Pri dvajsetih letih je ob smrti Jožefa II in ustoličenju Leopolda II napisal kantate, s katerimi je doživel velik uspeh. Potem je šel v uk k Josephu Haydnu, vodilnemu skladatelju klasicističnega obdobja.

Zelo je občudoval Napoleona, zato mu je posvetil Tretjo simfonijo, ki jo je pozneje preimenoval v Eroico. Leta 1806 je napisal Četrto simfonijo, dve leti pozneje pa še znamenito Peto simfonijo, ki je bila odraz njegove izgube sluha. Sledila je Šesta ali Pastoralna simfonija, v kateri je izrazil mir, ki ga je našel v naravi. Njegovo veselje do življenja pa se kaže v Sedmi in Osmi simfoniji. Ko je končal Osmo simfonijo, se je posvetil cerkveni glasbi in napisal dve maši.

Največja njegova mojstrovina je Deveta simfonija, ki je nastala v letih 1822 in 1823. Glasba te simfonije je v njem zorela od otroštva, ko je hotel uglasbiti Schillerjevo Odo radosti. Oda radosti je del Devete simfonije in tudi himna Evropske unije.

Leta 1819 je bil kot častni član izvoljen v ljubljansko Filharmonično družbo. Diplomo s častnim članstvom so mu izročili na Dunaju. V zahvalo jim je poslal svoje neobjavljeno delo, ki ga hranijo v NUK-u.

Beethoven je bil že od mladosti hud astmatik. Pomagati mu niso mogli niti najboljši dunajski zdravniki. Zdravil se je z zelišči in s puščanjem krvi, ki je bilo takrat zelo priljubljeno. Po daljši bolezni je umrl 26. marca 1927, star 56 let. Pokopali so ga na pokopališču v Währnigu. Leta 1888 so njegove posmrtne ostanke prenesli na osrednje dunajsko pokopališče.