Danes poznamo tri glavne vrste slušnih aparatov: zaušesna, v ušesni, sluhovodni.
Zaušesni slušni aparat je sestavljen iz plastičnega ohišja, v katerem so na-meščeni elektronski elementi. Od tod se ojačan zvok prenaša skozi prozorno plastično cevko do ušesnega vložka (olive). Plastična cevka je pritrjena na kljukico zauheljnega slušnega aparata in predstavlja povezavo z ušesnim vložkom, ki je nameščen v sluhovodu uporabnika. Zelo pomembno je, da se ušesni vložek (oliva) dobro prilega sluhovodu in je pravilno vstavljen. To uporabniku omogoča, da v polni meri izkoristi možnosti, ki mu jih daje slušni aparat. Poleg tega dobro prilegajoč se in pravilno vstavljen ušesni vložek preprečuje akustični povratni vpliv ali tako imenovano piskanje. Cevka mora biti pravilne dolžine, biti mora mehka in upogljiva. Glasnost se prilagaja samodejno ali ročno z regulatorjem glasnosti, ki je v obliki majhnega vzvoda ali kolesca. Večina modelov zauheljnih slušnih aparatov ima tudi stikalo T (tuljavica), ki omogoča sprejemanje zvokov, prenesenih preko induktivne zanke. Pri nekaterih modelih je v baterijski del vgrajeno stikalo za vklop/izklop; pri ostalih pa je stikalo za vklop/izklop združeno s stikalom T.
Na voljo je široka paleta različnih modelov zaušesnih slušnih aparatov z različnimi možnostmi prilagajanja. Najmočnejši zaušesni slušni aparati pomagajo ljudem s težkimi okvarami sluha. Tisti z usmerjenim mikrofonom olajšajo uporabniku poslušanje v hrupnem okolju, ker zvok, ki prihaja od spredaj, ojačujejo bolj kakor tistega, ki prihaja od zadaj. Nekateri modeli so opremljeni z daljinskimi upravljalniki, s katerimi izbiramo različne programe poslušanja v različnih zvočnih okoljih, nekateri pa to opravijo samodejno.
|