04. 05. 2020
Socialni obrazi: Vesna in Aco Sakić
Vesna in Aco Sakić prihajata iz Srbije. V Slovenijo so ju pripeljale težke življenjske razmere in upanje v boljšo prihodnost. Vesna je gluha že od otroštva. Odraščala je v romski družini. Ni hodila v šolo, ne zna znakovnega jezika in ni imela možnosti, da bi dobila slušni aparat. Za Spletno TV sta spregovorila o svoji življenjski poti in o problemih nevidne invalidnosti, kakršna je gluhota.
Kako sta se z Vesno spoznala?
Spoznal sem njeno teto in preko nje Vesno. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ni me motilo, da je gluha. V njenih očeh sem videl, da je zelo dober človek, da je poštena, iskrena, da nima slabih namer. Poročena sva že šest let. Imava triletno hčerko Cuno in dveletnega sina Davida.
Ali je Vesna gluha od rojstva?
Ne. Odraščala je v zelo težkih razmerah. Je iz revne in preproste osemčlanske romske družine. Trije otroci slišijo, trije pa so gluhi. Ona in še dva brata so imeli v otroštvu huda vnetja, zaradi katerih so oglušeli. V šolo niso hodili. Oče se je smrtno ponesrečil v Italiji, kamor je hodil delat. Mama je ostala sama z otroki in prepuščena sama sebi. Prejemala je socialno pomoč, ki je v Srbiji zelo nizka in se z njo ne da preživeti.
Kako je sprejela vašo pomoč, da jo opismenite?
Ko je videla, da ji želim dobro, se je zelo trudila. Razumela je, da za učenje nikoli nisi prestar in da nikoli ni prepozno. Učila sva se črko za črko, za začetek toliko, da se je znala podpisati. Sedaj že tudi kaj prebere in razume, kaj piše.
Nobeden od vaju ne zna znakovnega jezika. Kako se sporazumevata?
Z Vesno se trudim sporazumevati tako kakor z drugimi ljudmi. Je pa le malce drugače. Nekaterim se zdiva smešna, nekateri naju čudno gledajo, nekateri naju razumejo in so sočutni, drugi se nasmihajo in obračajo stran.
Zakaj sta prišla v Slovenijo?
V Slovenijo sem najprej prišel jaz in potem sem pripeljal še Vesno. Šla sva s trebuhom za kruhom, ker pri nas za pripadnike določenih manjšin oziroma ranljivih skupin redko kdo skrbi, čeprav se govori drugače. Ko sva prišla sem, sva zagledala luč na koncu dolgega tunela. Spoznala sva veliko ljudi, ki nama zelo pomagajo.
Ali ste v Sloveniji dobili zaposlitev?
Bil sem zaposlen preko neke agencije in sem štiri mesece delal v Mercatorju, nakar sem dobil odpoved in končal na cesti. Delovno vizo imam do oktobra letos. Ker bi z družino zelo radi ostali v Sloveniji, močno upamo, da bom dobil novo zaposlitev.
Kaj bi vam olajšalo življenje?
Če bi Vesno lahko vpisal v šolo, da bi se naučila znakovnega jezika, in če bi dobila slušni aparat. Čeprav ima 95 odstotno izgubo sluha, obstaja možnost, da bi s slušnim aparatom slišala. Bilo bi ji lažje, po opravkih bi lahko šla sama, ne bi mi bilo treba povsod z njo, počutila bi se bolj samozavestno. Bila bi bolj srečna in s tem tudi jaz in otroka, ki jo težko razumeta in se neprestano obračata name, da sem njun posrednik in tolmač.
Zgodba Vesne in Acota Sakić je ena od premnogih pripovedi gluhih, ki so bili v nekem trenutku življenja odrinjeni na rob družbe. A prav onadva nam v teh negotovih časih vlivata pogum in moč, da bomo zmogli, le vztrajati moramo in zaupati, da s skupnimi močmi zmoremo vse.
Ratko Stojiljković
Kako sta se z Vesno spoznala?
Spoznal sem njeno teto in preko nje Vesno. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ni me motilo, da je gluha. V njenih očeh sem videl, da je zelo dober človek, da je poštena, iskrena, da nima slabih namer. Poročena sva že šest let. Imava triletno hčerko Cuno in dveletnega sina Davida.
Ali je Vesna gluha od rojstva?
Ne. Odraščala je v zelo težkih razmerah. Je iz revne in preproste osemčlanske romske družine. Trije otroci slišijo, trije pa so gluhi. Ona in še dva brata so imeli v otroštvu huda vnetja, zaradi katerih so oglušeli. V šolo niso hodili. Oče se je smrtno ponesrečil v Italiji, kamor je hodil delat. Mama je ostala sama z otroki in prepuščena sama sebi. Prejemala je socialno pomoč, ki je v Srbiji zelo nizka in se z njo ne da preživeti.
Kako je sprejela vašo pomoč, da jo opismenite?
Ko je videla, da ji želim dobro, se je zelo trudila. Razumela je, da za učenje nikoli nisi prestar in da nikoli ni prepozno. Učila sva se črko za črko, za začetek toliko, da se je znala podpisati. Sedaj že tudi kaj prebere in razume, kaj piše.
Nobeden od vaju ne zna znakovnega jezika. Kako se sporazumevata?
Z Vesno se trudim sporazumevati tako kakor z drugimi ljudmi. Je pa le malce drugače. Nekaterim se zdiva smešna, nekateri naju čudno gledajo, nekateri naju razumejo in so sočutni, drugi se nasmihajo in obračajo stran.
Zakaj sta prišla v Slovenijo?
V Slovenijo sem najprej prišel jaz in potem sem pripeljal še Vesno. Šla sva s trebuhom za kruhom, ker pri nas za pripadnike določenih manjšin oziroma ranljivih skupin redko kdo skrbi, čeprav se govori drugače. Ko sva prišla sem, sva zagledala luč na koncu dolgega tunela. Spoznala sva veliko ljudi, ki nama zelo pomagajo.
Ali ste v Sloveniji dobili zaposlitev?
Bil sem zaposlen preko neke agencije in sem štiri mesece delal v Mercatorju, nakar sem dobil odpoved in končal na cesti. Delovno vizo imam do oktobra letos. Ker bi z družino zelo radi ostali v Sloveniji, močno upamo, da bom dobil novo zaposlitev.
Kaj bi vam olajšalo življenje?
Če bi Vesno lahko vpisal v šolo, da bi se naučila znakovnega jezika, in če bi dobila slušni aparat. Čeprav ima 95 odstotno izgubo sluha, obstaja možnost, da bi s slušnim aparatom slišala. Bilo bi ji lažje, po opravkih bi lahko šla sama, ne bi mi bilo treba povsod z njo, počutila bi se bolj samozavestno. Bila bi bolj srečna in s tem tudi jaz in otroka, ki jo težko razumeta in se neprestano obračata name, da sem njun posrednik in tolmač.
Zgodba Vesne in Acota Sakić je ena od premnogih pripovedi gluhih, ki so bili v nekem trenutku življenja odrinjeni na rob družbe. A prav onadva nam v teh negotovih časih vlivata pogum in moč, da bomo zmogli, le vztrajati moramo in zaupati, da s skupnimi močmi zmoremo vse.
Ratko Stojiljković
