29. 04. 2020
Socialni obrazi: Alkohol
Alkohol je najpogostejša in najbolj zlorabljena droga v slovenskem prostoru in povzroča največ ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav. Pot od alkohola do droge je zelo kratka. Velikokrat skupaj vodita v odvisnost in posledično v propad in brezdomstvo. O tem smo se pogovarjali s Taubijem, kraljem ulic, ustanoviteljem turistične poti Nevidena Lublana, ki je preživel pekel drog, komune, alkohola in brezdomstva. Leta 1997 je odšel na zdravljenje v komuno Don Pierino, ki je namenjena ljudem z družbenega dna z različnimi zasvojenostmi, prvenstveno z drogami. Tam je preživel sedem let. Potem se je vrnil v Slovenijo in poskusil zaživeti na novo. Taubi je gluh na desno uho.
Kako ste oglušeli na desno uho?
Pri Kopru v Žusterni je bil včasih en socialistični bife zraven Mercatorja in tam sem vzel tri tripe (LSD) pa dva piva čez spil in sem se spremenil v avto. Potem sem šel peš po stari cesti proti Izoli, ampak nasproti je prišel pravi avto in pok in sem končal v bolnišnici. Zdaj sem gluh na desno uho.
Kdaj ste se prvič srečali z alkoholom in drogami?
Mladost sem preživel precej turbulentno. Recimo, da sem bil malo bolj pameten od drugih. In tako sem se jim potem posmehoval. Bil sem pa skoz nekakšen raziskovalec in pri trinajstih sem začel raziskovati alkohol in heroin. Najprej je bil alkohol. Trije smo se ga napili z litrom vodke. Marsikdo najprej poskusi alkohol, potem mu je pa slabo in ga ne zaužije več, mene je pa prav to privlačilo. Z vinom in likerji smo začeli kombinirati tablete, sledila sta še trava in heroin. Doma je seveda prihajalo do težav in pri osemnajstih sem se odločil in šel na cesto. Dvanajst let sem spal po klopcah, po kleteh, kjer koli se je pač dalo.
Kdaj ste doživeli t.i. dno?
Dno je bilo večkrat, na primer pozimi, ko si zunaj, ko ne veš, kje boš spal. Hodiš mimo blokov, gledaš osvetljena okna in si misliš: No, ta je sedaj na toplem, jaz pa ne.
Živeli ste v komuni Don Pierino v Italiji. Kako je, ko prideš iz komune?
Ko sem prišel iz komune, je bilo zelo težko, ker sem se takrat na novo rodil. Znašel sem se v nekem sistemu, ki ga nisem poznal. Nisem vedel, kam naj se obrnem po pomoč, kakšno pomoč lahko dobim in tako naprej. Prvi mesec sem bil kot prej klošar na cesti, samo s to zavestjo, da nekje nekaj bo. Hotel sem najti službo in sobo in ustvariti novo socialno mrežo. To mi je dajalo moč. Normalno je bilo, da smo šli s prijatelji na pivo. Droge sem se bal in se je tudi sedaj bojim. Alkohola se pa nisem. Eno odvisnost sem zamenjal z drugo. Od leta 2004 do 2019 sem ga skoz pil, dokler niso prišli zombiji. Bila so obdobja, ko sem dnevno popil šest do osem litrov vina plus pivo. Včasih pa sem spil samo liter ali dva na dan.
Kakšna je bila vaša pot odvajanja od odvisnosti od alkohola?
Najprej sem zaspal pohod po Nevideni Lublani. Potem sem, med drugim, ko sem kuhal za socialce, zaspal kuhanje in takrat sem rekel: Ne, zdaj je pa dosti! In sem z alkoholom nehal. Po sedmih dneh, ko nisem pil, so prišli zombiji. Takrat sem se ustrašil. Ljudje v deliriju delajo samomore. Brez tablet, brez alkohola, sedem dni in sem bil v redu. V bolnišnico so me sprejeli šele dva meseca po deliriju. Kako to? Ja, ni bilo postelje. Poklical sem jih in vprašal: Mislite, da bom takrat še živ? Poslali so me na Polikliniko po tablete.
Kaj vam je pomagalo pri odvajanju od alkohola?
Bolnišnica mi ni nič pomagala, da smo si na jasnem. Zaposleni v bolnišnici so mi pomagali dva promila. Največ mi je pomagala moja glava in sopacienti s svojimi zgodbami, z izkušnjami, s tem, ko vsak opisuje svoje vizije, svoje sanje. Ko začneš analizirati, kaj ti je nekdo povedal, in ko razmišljaš o sebi, ni boljše pomoči.
Kaj svetujete nekomu, ki bi se rad rešil zasvojenosti?
Danes prideš k zdravniku, mu potarnaš, da se slabo počutiš, in te nafila s tableti. Kam te to pripelje? Človek si mora pomagati sam. Ljudje smo socialna bitja. Poišči si družbo, ki ti bo stala ob strani.
Najnovejše raziskave kažejo, da varna meja pitja alkohola ne obstaja. Večja poraba alkohola v državi pomeni večje ekonomsko breme za posameznika, njegove bližnje in družbo zaradi več prezgodnjih smrti, več samomorov in umorov, več bolezni in zastrupitev, več prometnih, delovnih in drugih nezgod, poškodb ter invalidnosti, več nasilja, zlasti v družini, več težav v duševnem zdravju, več socialne izključenosti in revščine. Pomembno pa je tudi, da ne obsojamo, temveč zasvojencu raje pomagamo, da poišče pomoč, ki jo potrebuje.
Ratko Stojiljković
Kako ste oglušeli na desno uho?
Pri Kopru v Žusterni je bil včasih en socialistični bife zraven Mercatorja in tam sem vzel tri tripe (LSD) pa dva piva čez spil in sem se spremenil v avto. Potem sem šel peš po stari cesti proti Izoli, ampak nasproti je prišel pravi avto in pok in sem končal v bolnišnici. Zdaj sem gluh na desno uho.
Kdaj ste se prvič srečali z alkoholom in drogami?
Mladost sem preživel precej turbulentno. Recimo, da sem bil malo bolj pameten od drugih. In tako sem se jim potem posmehoval. Bil sem pa skoz nekakšen raziskovalec in pri trinajstih sem začel raziskovati alkohol in heroin. Najprej je bil alkohol. Trije smo se ga napili z litrom vodke. Marsikdo najprej poskusi alkohol, potem mu je pa slabo in ga ne zaužije več, mene je pa prav to privlačilo. Z vinom in likerji smo začeli kombinirati tablete, sledila sta še trava in heroin. Doma je seveda prihajalo do težav in pri osemnajstih sem se odločil in šel na cesto. Dvanajst let sem spal po klopcah, po kleteh, kjer koli se je pač dalo.
Kdaj ste doživeli t.i. dno?
Dno je bilo večkrat, na primer pozimi, ko si zunaj, ko ne veš, kje boš spal. Hodiš mimo blokov, gledaš osvetljena okna in si misliš: No, ta je sedaj na toplem, jaz pa ne.
Živeli ste v komuni Don Pierino v Italiji. Kako je, ko prideš iz komune?
Ko sem prišel iz komune, je bilo zelo težko, ker sem se takrat na novo rodil. Znašel sem se v nekem sistemu, ki ga nisem poznal. Nisem vedel, kam naj se obrnem po pomoč, kakšno pomoč lahko dobim in tako naprej. Prvi mesec sem bil kot prej klošar na cesti, samo s to zavestjo, da nekje nekaj bo. Hotel sem najti službo in sobo in ustvariti novo socialno mrežo. To mi je dajalo moč. Normalno je bilo, da smo šli s prijatelji na pivo. Droge sem se bal in se je tudi sedaj bojim. Alkohola se pa nisem. Eno odvisnost sem zamenjal z drugo. Od leta 2004 do 2019 sem ga skoz pil, dokler niso prišli zombiji. Bila so obdobja, ko sem dnevno popil šest do osem litrov vina plus pivo. Včasih pa sem spil samo liter ali dva na dan.
Kakšna je bila vaša pot odvajanja od odvisnosti od alkohola?
Najprej sem zaspal pohod po Nevideni Lublani. Potem sem, med drugim, ko sem kuhal za socialce, zaspal kuhanje in takrat sem rekel: Ne, zdaj je pa dosti! In sem z alkoholom nehal. Po sedmih dneh, ko nisem pil, so prišli zombiji. Takrat sem se ustrašil. Ljudje v deliriju delajo samomore. Brez tablet, brez alkohola, sedem dni in sem bil v redu. V bolnišnico so me sprejeli šele dva meseca po deliriju. Kako to? Ja, ni bilo postelje. Poklical sem jih in vprašal: Mislite, da bom takrat še živ? Poslali so me na Polikliniko po tablete.
Kaj vam je pomagalo pri odvajanju od alkohola?
Bolnišnica mi ni nič pomagala, da smo si na jasnem. Zaposleni v bolnišnici so mi pomagali dva promila. Največ mi je pomagala moja glava in sopacienti s svojimi zgodbami, z izkušnjami, s tem, ko vsak opisuje svoje vizije, svoje sanje. Ko začneš analizirati, kaj ti je nekdo povedal, in ko razmišljaš o sebi, ni boljše pomoči.
Kaj svetujete nekomu, ki bi se rad rešil zasvojenosti?
Danes prideš k zdravniku, mu potarnaš, da se slabo počutiš, in te nafila s tableti. Kam te to pripelje? Človek si mora pomagati sam. Ljudje smo socialna bitja. Poišči si družbo, ki ti bo stala ob strani.
Najnovejše raziskave kažejo, da varna meja pitja alkohola ne obstaja. Večja poraba alkohola v državi pomeni večje ekonomsko breme za posameznika, njegove bližnje in družbo zaradi več prezgodnjih smrti, več samomorov in umorov, več bolezni in zastrupitev, več prometnih, delovnih in drugih nezgod, poškodb ter invalidnosti, več nasilja, zlasti v družini, več težav v duševnem zdravju, več socialne izključenosti in revščine. Pomembno pa je tudi, da ne obsojamo, temveč zasvojencu raje pomagamo, da poišče pomoč, ki jo potrebuje.
Ratko Stojiljković
