Petindvajsetega februarja obeležujemo mednarodni dan polževega vsadka. Leta 1957 sta francoska zdravnika André Djourno in Charles Eyriès na ta dan prvič z električnimi impulzi spodbudila slušni živec, enaindvajset let pozneje pa je dr. Graeme Clark izvedel prvi operativni poseg z vstavitvijo polževega vsadka. Od leta 1972 jih vstavljajo v 70-ih državah po svetu. Danes ta izjemna tehnologija predstavlja pomemben napredek v življenju oseb s težko okvaro sluha in lajša življenje okrog pol milijona uporabnikom. V ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru so odraslemu gluhemu polžev vsadek prvič uspešno vsadili spomladi 1996. Od leta 2007 poseg izvajajo tudi v mariborski kliniki. Do zdaj je ta revolucionarni medicinsko-tehnični pripomoček v Sloveniji prejelo že okrog 450 oseb.

Ker odsotnost sluha bistveno omejuje naše sposobnosti in zmanjšuje možnosti vključevanja v družbo, ne preseneča podatek, da število uporabnikov polževega vsadka narašča. Okrog 95 odstotkov jih poroča, da so z njim zadovoljni, saj se po vsaditvi in rehabilitaciji bistveno bolje vključujejo v okolje.

V vsakdanjem okolju je vrsta različnih zvokov: od ušesu prijetnega ptičjega oglašanja in šelestenja listja do hrupnega zvoka industrije, vpitja in preglasne glasbe. Kakor koli že, za večino je zvok samoumeven. Zaznavamo ga povsem brez napora, zato tudi pravimo, da je sluh eno pomembnejših čutil. Potovanje zvoka lepo opiše zaslužna zdravnica, prof. dr. Saba Battelino, specialistka otorinolaringologije: »Zvok potuje najprej do uhlja in sluhovoda, ki ga nato usmerjata naprej do bobniča. Bobnič in tri drobne slušne koščice ga nato pretvorijo v vibracije, ki povzročijo premikanje dlačnic v notranjem ušesu. Slušni živec pa je odgovoren za to, da podatke o zvoku prevaja od dlačnic do slušnih centrov v možganih, ki te električne signale zaznajo kot zvok.«

Pri nas je pogostost pojavitev obojestranskih okvar sluha približno ena na tisoč rojstev. Profesorica Battelino pojasni: »Do petdeset odstotkov gluhote je genetske. Drugih petdeset odstotkov so razni vplivi, kot so meningitis, okužbe s citomegalovirusom, poškodbe, zlatenica, hipoksija, lahko tudi otoskleroza.« Polžev vsadek stane približno enaindvajset tisoč evrov. Temu je treba prišteti še stroške operativnih posegov, zdravniških storitev in hospitalizacije. Kandidati nimajo nobenih stroškov. Vse krije zdravstvena zavarovalnica.

To je majhen elektronski vgradni slušni pripomoček, ki nadomesti delovanje notranjega ušesa. Nameščen je pod kožo tik za ušesom. Zunanji del vsadka, t. i. govorni procesor, zvočno valovanje iz okolice pretvarja v električne impulze, ki potujejo v notranji del, imenovan vsadek, njegova elektroda pa jih pošilja do slušnega živca. Po vsaditvi je seveda potrebna rehabilitacija, ki od posameznikov zahteva dobro, dejavno in tudi dolgotrajno sodelovanje. Profesorica Battelino dodaja: »Deluje odlično. Ampak kot vsak vsadek ima tudi negativne strani. Opraviti je treba operacijo. Prerežemo kožo. Zbrusimo kost, kamor ga vsadimo. Vedno obstaja možnost okužbe. Lahko pride do vnetij. Lahko pride do menjave, obstaja možnost poškodb lobanjskih kosti. Seveda so nevarnosti. Ampak če si predstavljate, da gre otrok, ki polžev vsadek dobi do enega leta, v redno šolo in ima do petega leta enako razvit govor kot slišeči otrok, je to prednost, ki pretehta vse druge negativnosti.«

Mesec dni po vsaditvi notranjega dela polževega vsadka, ki se operativno namesti pod kožo, uporabnik pride nazaj na kliniko, kjer mu nastavijo še zunanjo enoto. Ta vsebuje govorni procesor z mikrofonom, gumb za nastavitev glasnosti, baterijski del, oddajnik in kabel. Priključitve zunanjih delov so nemalokrat povezane z močnimi čustvi, saj ljudje prvič v življenju ali pa ponovno slišijo zvok.

Zaradi naraščajočega števila odraslih, ki sluh popolnoma izgubijo v odrasli dobi, se za vsadke odloča čedalje več starejših. Kajti zavedati se je treba, da popolna izguba sluha v odrasli dobi lahko vpliva na posameznikovo zdravstveno in psihosocialno stanje, obenem pa tudi na okolje, v katerem sobiva.

Profesorica Battelino je izvedla že vrsto uspešnih operacij in čeprav nerada govori o čudežih, nam opiše odzive ljudi po prvi nastavitvi zunanje enote: »Otroci se odzovejo z jokom kot takrat, ko se zgodi nekaj neznanega. Smejijo se. Zadovoljno se privijejo k staršem. Ne mečejo jih z ušes. Videla sem tudi, ko smo ga vstavili starejšim, da so po prvi nastavitvi vzeli mobilnik in poklicali domov. To je bilo tudi zame, ki sem zagovornica polževega vsadka, prijetno presenečenje. Kajti pri starejših se bojiš, da bodo drugo slušno stimulacijo sprejeli težko.«

Po opravljenih nastavitvah polževega vsadka je pred pacientom dolga pot slušne rehabilitacije. Veliko truda in dela je treba posvetiti razvoju govora in učenju razumevanja slišanega. Otroke ali odrasle, ki so bili dlje časa gluhi, je potrebno naučiti, kaj pomenijo zunanji zvoki – šumenje vode, besede, drugi zvoki. Potrebne je veliko vaje, da slišano povežejo s pomenom. Rehabilitacija je doživljenjska. Za uporabnike je brezplačna.

Darja Pajk je bila ves čas rehabilitacije zagnana učenka: »V učenje poslušanja sem vložila res ogromno energije. Dva meseca sem vztrajno vadila po pet ur dnevno – sama, z mamo, otroki, z računalnikom, z vajami na spletnih straneh proizvajalcev. Na rehabilitaciji je treba delati in biti vztrajen pri učenju. Mislim, da je to najbolj pomemben del po posegu. Učiš se prepoznavati moške in ženske glasove, zvoke iz narave, šumenje vetra. Ponovno prepoznavaš vse zvoke okoli sebe. Biti moraš radoveden in spraševati, opazovati, kaj določen zvok povzroča.«

Garancija za notranjo enoto polževega vsadka je deset let. Izkušnje kažejo, da uporabniki lahko pričakujejo menjavo v roku 17 do 20 let. V tem času je razvoj tehnologije izjemen in so z novimi vsadki še bolj zadovoljni.

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je reprezentativna invalidska organizacija za osebe z okvaro sluha (gluhe, naglušne, osebe s polževim vsadkom in gluhoslepe) na državni ravni. Vanjo pa je vključenih trinajst društev gluhih in naglušnih iz vse Slovenije. Na Facebooku obstaja skupina Polžev vsadek – izkušnje, kjer si pridruženi člani izmenjujejo dragocene osebne izkušnje.

mag. Tina Grošelj