Vzgojne zahteve iz bližnje preteklosti, ko so starši svojim otrokom ustregli skoraj v vsem, jih pretirano varovali in obvarovali vsakega napora, so obrodile nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Opravljanje dolžnosti, opravil, naredi razliko med razvajencem in uspešnim otrokom, med kulturnim, olikanim otrokom in napihnjenim mulcem, ki je prepričan, da so starši, vzgojitelji in učitelji na svetu zato, da je njemu lepo. Zato je ključno, da je otrok aktiven pri vseh opravilih, povezanih z družinskim življenjem, dokler živi v skupni hiši. Ko se upira z besedami, zakaj jaz, ali se izgovarja, da ima ravno drugo delo, mu jasno sporočite, da zdaj ni čas za besede, ampak za delo. Vaša dolžnost je, da vzgajate otroke s pravili, prepovedmi in navodili, neodvisno od tega, ali je to vašim otrokom všeč ali ne. Otrokova dolžnost pa je, da vas upošteva. Ker ste odgovorna avtoriteta, ne  bo tetica huda, ko v trgovini meče stvari s polic, ali pa bo stric hud, ko se dere po hodniku, vi boste hudi in vi boste ukrepali, navajata Marko Juhant in Simona Levc v knjigi Varuh otrokovih dolžnosti. Starši smo torej dolžni vzgajati z besedo in zglednim ravnanjem, skladno s svojimi vrednotami.

Kako v času, ko ni ne šole ne vrtcev, udejanjati prijeme, ki vodijo do samostojnih, odgovornih in zadovoljnih otrok, svetuje Marko Juhant, specialni pedagog in strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti. Je konkreten in praktičen. Tako v življenju kot pogovoru. Otrok preko igre, vaje in dolžnosti uri svoje spretnosti. Je med pripomočki tudi moderna tehnologija? »Otroci ne bodo ostali zadaj, kar se tehnologije tiče, ker jo zdaj resno uporabljajo za šolsko delo. Zato je tudi odveč strah, da bodo otroci postali odvisniki. Ne poznate nikogar, ki bi za delo osem ur na dan uporabljal računalnik in bil odvisnik od tehnologij. Iz preprostega razloga: ni dopaminske zanke, ni igric, ni nagrade znotraj možganov, ki bi klicala po »še«! Odvisnik postaneš le, če tehnologijo uporabljaš za zabavo. Torej, otroci bodo na tekočem s tehnologijo. Telefon rabijo, da pokličejo sorodnike, učiteljico ali sošolca glede kake šolske zadeve. Vsekakor pa telefon ni igrača za štiriletnika in tablica tudi ne. Problem so vsebine, ki niso usklajene s potrebami otrok. Lahko najdete programe, ki so navidezno primerni, pa ni nujno, da je tako. Predšolski otrok in prvošolček ne smeta sama gledati pravljice o Janku in Metki, je kruta in nemoralna – čarovnico živo vržeta v peč – enako je z Rdečo kapico. Otrok rabi nekoga ob sebi za pogovor, nekoga odraslega oz. zrelega«.

Tudi zdaj, ko otroci ne hodijo v šolo ali vrtec, je izjemno pomembno, da v vašem domu vlada red: »Danes temu rečemo struktura. Struktura pomaga, da se otroci znajdejo, vendar ni to mišljeno samo kot neko zaporedje.  Struktura določa, da bomo danes jedli in da se bomo tudi gibali – bodisi v stanovanju v obliki vaj in iger ali pa v obliki sprehoda, vožnje s kolesom in podobno, kar pač zahtevajo trenutno veljavne omejitve. Struktura dneva določa, da bomo starši delali za službo in med tem časom bodo otroci dali mir, se ukvarjali z lastnimi zaposlitvami za šolo, z ustvarjanjem, ali se zamotili z igrami in igračami potem, ko bodo svoje obveznosti opravili. Če pridem kot gost v hišo z otroki, pa so igrače vsepovsod, po vseh prostorih, točno vem, da otroci ne  ubogajo staršev. Res jih ne, ker ni strukture. Če je, so igrače  tam, kjer starši določijo, da se igra, ne povsod! Če drugega ne, pomaga vrvica, s selotejpom pritrjena na tla. Ta razmeji, do kod je igralnica, kje pa je dnevna soba. Ne, otroci nimajo vse dnevne sobe na voljo, del prostora bosta, ne da bi se spotikala ob igrače, uporabljala starša. Recimo kavč, ta otrokom za igro ni na voljo. Če hočejo na kavč ali fotelj namestiti svoje plišaste igrače, da bodo v času njihovega nastopanja »gledali« predstavo otrok in »ploskali«, za to otroci potrebujejo posebno dovoljenje, ki poteče, ko se igra konča – igrače se pospravi! Tudi delitev dela je ključna za vzgojo odgovornih otrok. Če v vaši družini obstaja navada, da mama vse postori sama, medtem ko partnerja in otroke domov prižene šele lakota, ne pričakujte čudežev. Otroci, ki odraščajo brez kakršnih koli obveznosti, so tudi sami neredni – kampanjsko delo za šolo, umivanje ob grožnji, šola je postranska reč. Pomembne stvari se opravi zadnji dan. Tudi prijavo na popravni izpit, to se hitro zgodi,  pozabijo oddati«.

Ker nihče zagotovo ne ve, koliko časa bo še trajala epidemija oziroma, ali bodo otroci letos sploh še sedli v šolske klopi, je pomembno, da otroke zaposlimo tudi z gospodinjskimi in drugimi praktičnimi  deli, ki jih otroci še dobro ne obvladajo, saj imamo zdaj starši možnost, da jih uvajamo tudi v drugačno delo, ga spremljamo in nato tudi ocenimo.  Domače delo otroci dobijo plačano po enaki urni postavki, kot to dobita ata ali mama – nič. Naj začnejo spoznavati, da je to osebni prispevek člana družine k boljšemu življenju. Pa še učili se bodo za svoje odraslo življenje. Otroci imajo pravzaprav brezplačni tečaj, ki bi ga, če bi se prijavili nekam v tečaj za usvajanje podobnih vsebin, mastno plačali.

Hkrati, ko delajo starši za službo, delajo otroci za šolo, že zato, da ne hodijo staršev stalno nekaj spraševat. » Povedati jim je treba, da bo popoldan recimo eno uro in pol časa za sprehod, igro in podobno  pač manj, če bo treba še bdeti nad njimi, da bodo dokončali šolske obveznosti. Če otroci vprašajo, ali se lahko zgodi, da ne bo nič igre, je treba povedati, da lahko, kajti otrokova dolžnost je, da se pripravljajo za  šolo. Odločati, kako in kaj se bo doma odvijalo, je pravica staršev. Otroci imajo lahko svoje mnenje, a o tem nimajo glasovalne pravice.«

V hiši naj ob določeni večerni uri zavladata mir in tišina. » Otroke naj starši dovolj zgodaj napotijo v njihove sobe. Nimajo kaj do desetih tekati po stanovanju! Osnovnošolci ob 21. uri »poniknejo«, s knjigo ali brez, brez telefona. »Mami lačen, mami žejen, mami lulat!« se sankcionira.

Otroci naj vsak dan redno opravijo šolske obveznosti. Pomembno je, kakšno vzdušje vlada v vašem domu, kako ste se v teh izrednih razmerah povezali in nastale novosti obvladujete. Iz tega časa naj bi izšli  močnejši. Otrok ni  treba z učenjem gnati prav do roba njihovih zmogljivosti, sebe pa še čez. Naložba  v družino se vam bo obrestovala, ko bo  nastala situacija mimo. Tesnejša povezanost z otroki bo ostala.  Takrat boste lahko zahtevali več učenja, če bo treba. Imeli boste  boljši stik in komunikacijo z vsemi člani družine.

Tina Grošelj