Poslanska skupina Nova Slovenija je 24. novembra 2016 v Državni zbor vložila predlog osnutka Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA). Ne glede na zakonsko praznino se osebna asistenca v državi sicer izvaja že vrsto let. Sicer gre zgolj za projektno delo prek Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zaenkrat so sredstva za izvajanje preko javnega razpisa zagotovljena še do konca leta 2018. Osnovni namen in cilj predloga ZOA je zagotovitev pomoči osebnega asistenta tistim invalidom, ki takšno pomoč nujno potrebujejo, bodisi pri socialnih aktivnostih ali osnovnih potrebahkot so osebna higiena, oblačenje, hranjenje, v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, pri gibanju, pri sporazumevanju ipd. Povedano drugače je cilj ZOA zagotoviti invalidom, da lahko živijo v skupnosti in enako kot drugi odločajo o svojem življenju. Zato se jim zagotovi osebna asistenca na domu, na delovnem mestu, pri izobraževanju in vključevanju v družbeno okolje. Za gluhe, slepe in gluhoslepe osebe je še posebej pomemben 9. člen ZOA, saj jim ta prvič v zgodovini naše države zagotavlja denarno nadomestilo oz. komunikacijski dodatek. Predlagatelji zakona ocenjujejo, da bi bilo uporabnikov takšnega dodatka 800. V prvem letu izvajanja ZOA pa bi država za komunikacijski dodatek in storitve osebne asistence morala zagotoviti skupno osem milijonov evrov proračunskih sredstev. Predlog o komunikacijskem dodatku pa je v skupnosti oseb z okvaro sluha in dvojno senzorno okvaro  dvignil nemalo prahu. 8. člen ZOA določa različne oblike osebne asistence, ki smo jih že našteli. V predlogu zakona pa, kot pogoj za uveljavljanje te pravice navaja tudi, da bi moral invalid osebno asistenco potrebovati najmanj 30 ur na teden, da je star med 18 in 65 let ter, da ni institucionaliziran. Gluhim, slepim in gluhoslepim, ki med storitvami 8. člena predloga zakona potrebujejo samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu, ZOA omogoča tudi denarno nadomestilo oz. komunikacijski dodatek, in sicer v vrednosti obsega 5 ur osebne asistence na teden.  To nadomestilo je namenjeno gluhim, slepim ali gluhoslepim za vsakodnevna opravila. Na primer  pri nakupih v trgovini, ipd. Če uporabnik že prejema katerega od dodatkov za pomoč in postrežbo, bodisi iz naslova pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravic vojnih invalidov ali pravic s področja družbenega varstva duševno in telesno prizadetih oseb,  se mu  komunikacijski dodatek izplača v višini razlike  med dodatkom za pomoč in postrežbo  ter denarnim nadomestilom, do katerega bi bil upravičen po ZOA. Pravice do osebne asistence ne morejo koristiti osebe, ki so vključene v celodnevno institucionalno varstvo, imajo družinskega pomočnika ali pa so v dolgotrajni bolnišnični oskrbi.  Kar med rugim pomeni, na primer, da, če starš gluhoslepega otroka ne hodi v službo, ampak opravlja službo družinskega pomočnika, ta gluhoslepi otrok ni upravičen do komunikacijskega dodatka. Do komunikacijskega dodatka pa bodo upravičeni tisti, ki prejemajo zunanjo pomoč na domu. O pravici do osebne asistence bodo odločali Centri za socialno delo.  Ti bodo upravičencem na podlagi izvedenskega mnenja izdali  ustrezno odločbo. O spremembah, ki bi jih lahko uvedel predlog ZOA je v tem trenutku težko  ugibati. Na primer, koliko denarja bi lahko dobila gluha oseba kot komunikacijski dodatek? V predlogu zakona tudi ni opredeljena lestvica izgube sluha, po kateri naj bi bile osebe upravičene do komunikacijskega dodatka oziroma, koga se uvršča med gluoslepe?  Predvidoma, naj bi ta vprašanja  urejal poseben pravilnik, ki pa bo sprejet šele naknadno. Ravno tako velja poudariti, da predlog zakona poslanci šele začenjajo obravnavati in ne vemo niti tega, kakšne spremembe bodo še vnesene in kakšno bo končno besedilo. Nenazadnje pa lahko predlog ZOA poslanci tudi zavrnejo.

mag. Tina Grošelj