Podnapise vklopite na prvem gumbu (c) v desnem spodnjem robu predvajalnika. V neki vasici je živelo veliko ljudi in skoraj vsi so bili revni, a prijazni. Le na sredini vasi je v veliki hiši živel debel in bogat kmet, ki je bil velik skopuh. Imel je svoje njive, ki so jih zanj obdelovali številni reveži. Trdo so delali, da so zaslužili vsaj toliko denarja, da so si lahko kupili kruh. Nekoč je debeli bogati kmet je vstal iz postelje in sedel za bogato obloženo mizo, na kateri so ga čakali buhteljni, kup kolačev in meso. Tedaj je na vrata potrkala stara ženička in v rokah držala lonček. »Že od včeraj nisem nič jedla,« je dejala. »Prosim vas za nekaj hrane, da se malo okrepčam.« Toda bogati kmet ni imel sočutja in je stari ženički pred nosom zaprl vrata. V vasi pa je živela tudi vdova s svojo edino hčerko. Prebivali sta v koči, pokriti s slamnato streho, ki je bila že zelo luknjasta. Imeli sta nekaj kokoši in hči je v mestu prodajala jajca, da sta si lahko kupili kruh. Mati pa je poleti v gozdu nabirala gozdne jagode, jeseni pa storže. Nekega poletja je mati zbolela in deklica je morala sama iti v gozd nabirat jagode. S seboj je vzela lonček in kos kruha. Šla je mimo njive, na kateri so delali prijazni sovaščani in ji pomahali v pozdrav, ter se odpravila naprej proti gozdu. Ko je nabrala poln lonček jagod, se je napotila proti studencu, da bi pojedla svoj kruh. Takrat pa se je ob njej pojavila stara ženička z lončkom v roki. »Oh, zlata moja,« je rekla starka, »kako rada bi tudi jaz kaj pojedla! Že od včeraj zjutraj nisem prav ničesar zaužila. Tako sem lačna. Daj mi no malo tvojega kruha.« »Zakaj pa ne?« ji je odvrnila deklica, »dam ti cel kos kruha. Tako in tako se odpravljam proti domu, kajti jagode sem že nabrala.« Stara ženička je bila presenečena nad njeno dobroto. Ker je bila deklica tako dobrosrčna, ji je v zameno podarila svoj lonček. »Tukaj imaš lonček,« ji je rekla. »Doma ga postavi na mizo in reci: 'Lonček, kuhaj!' in skuhal ti bo sladke mlečne kaše, kolikor je boš želela. Ko boš imela kaše dovolj, reci: 'Lonček, stoj!' in lonček bo nehal kuhati. Le nikoli ne pozabi, kaj moraš reči.« Ženica je dala deklici lonček in izginila. Deklica se je s polnim lončkom jagod v eni roki in čarobnim lončkom v drugi vrnila domov. Materi je povedala, kaj se ji je zgodilo v gozdu. Postavila je lonček na mizo in rekla: »Lonček, kuhaj!« Mati in deklica sta gledali lonček, iz katerega je začela vreti sladka mlečna kaša. Nato je hči ukazala: »Lonček, stoj!« in lonček je prenehal kuhati. Obe sta sedli za mizo in začeli jesti. Kako dobra sladka mlečna kaša je bila to! Ko sta se najedli, je deklica dala v košarico sveža jajčka, da bi jih nesla prodat. S sabo je vzela tudi lonček. Na poti se je ustavila na njivi, na kateri so delali revni ljudje. Tam je bil tudi bogati kmet, ki je pravkar legel k počitku pod bližnje drevo. Deklica je sedla na travnik in rekla: »Lonček, kuhaj!« in lonček je pričel kuhati. Kaše je bilo dovolj, da so se do sitega najedli prav vsi, ki so delali na njivi. Bogati kmet je vse to gledal s široko odprtimi očmi, nato pa hitro odšel domov. Ko so se vsi do sitega najedli, je deklica ukazala: »Lonček, stoj!« in iz lončka je nehala vreti kaša. Deklica je nadaljevala svojo pot v mesto. Bogati kmet pa je doma vzel lonček in rekel: »Lonček, kuhaj!« Nič se ni zgodilo. Vzel je drugi lonček, pa tretjega ... ampak nič. Nekega dne je šla mati s hčerko v mesto. Deklica je pustila čarobni lonček doma. Bogati kmet ju je opazoval, in ko je bila koča prazna, je hitro stekel noter ter vzel čarobni lonček, na mizi pa pustil svoj navadni lonček. Ko sta se mati in hči lačni vrnili iz mesta, je deklica vzela lonček in rekla: »Lonček, kuhaj!« Nič se ni zgodilo. Znova je rekla: »Lonček, kuhaj!« Spet ni bilo nič in mati in hči sta bili žalostni. Ko je prišel bogati kmet domov, je na mizo postavil lonček in rekel: »Lonček, kuhaj!« Ko je videl, kako je v lončku začela vreti mlečna kaša, je vzel krožnik in začel jesti. Bil je vesel, da je kar zaplesal. Lonček pa je še kar naprej kuhal in kuhal. Kaša se je že valila iz lončka na mizo. Kmet je vzel veliko pokrovko, da bi ustavil lonček, a pokrovka je padla po tleh in se razbila. Kaše je bilo vedno več in več. Bila je že povsod po hiši. Debeli kmet je moral zbežati iz svoje hiše. Zaprl je vrata, toda tudi to ni ustavilo lončka. Kaša je še kar naprej vrela iz njega. Valila se je iz hiše skozi dimnik, po stopnišču, skozi vrata in okna, zlivala se je po cesti in zalila vso vas. Deklica je skupaj z materjo skozi okno opazovala, kaj se dogaja zunaj. Videli sta debelega kmeta, ki je bežal pred mlečno kašo. Tedaj je deklica zaukazala: »Lonček, stoj!« in lonček se je končno ustavil. Revni ljudje so se ravno vračali z dela in morali so se dobesedno pregristi skozi kašo, da so prišli na drugo stran. Odtlej je deklica s svojim lončkom kuhala kašo za vso vas, da revni ljudje niso bili več lačni, debeli bogati kmet pa je od sramu pobegnil in nikoli več ga niso videli. Pazite, da se ne boste preveč najedli sladke mlečne kaše, saj vas bo sicer bolel trebuh!