Nekoč so živeli oče, mama in njuna hči. Bili so srečna družina, nato pa je mama zbolela in umrla. Oče je sam skrbel za hčer, čez nekaj časa pa se je ponovno poročil. Nova žena je v hišo pripeljala tudi svoji dve hudobni in hinavski hčeri. Mačeha je videla, kako je njena pastorka lepa, in kmalu so jo tako ona kot njeni dve hčeri začele izkoriščati in poniževati, niso ji niti več dovolile, da bi spala v svoji postelji. Žalostno dekle si je poiskalo novo ležišče v kuhinji pri peči, kjer je bilo toplo. Naslednji dan, ko se je zbudilo, pa je imelo obraz umazan od pepela in tako so jo mačeha in njeni dve hčeri začele klicati Pepelka. Pepelka je cele dneve trdo delala, da bi ustregla svoji mačehi in njenima hudobnima hčerama.

Nekega dne je kraljevič razglasil, da bo čez tri dni na dvoru ples, kjer si bo izbral svojo nevesto. Povabljena so bila vsa dekleta v kraljestvu. Pepelkini polsestri sta bili navdušeni.

Starejša polsestra: »Pepelka, pridi, skrtači nama lase!«

Mlajša polsestra: »Pepelka, pridi, očisti nama čevlje!«

Starejša polsestra: »Pepelka, prinesi rokavice!«

Mlajša polsestra: »Pepelka, prinesi nama koralde.«

Ko sta končali s pripravami, sta jo zasmehovali: »Pepelka, ti ne greš z nama na ples? Res nočeš?«

Pepelka: »Rada bi šla na ples, pa nimam kaj obleči.«

Mačeha je prišla in rekla: »Kdo bo očistil dimnik?«

Pepelka: »Malo prej sem ga očistila.«

Mačeha je vzela skledo leče in jo stresla med pepel. Rekla je: »Pepelka, delo te čaka! Poberi vso lečo iz pepela. Ko se vrnemo, mora biti delo končano!« Polsestri sta se ji posmehovali in se skupaj z mačeho s kočijo odpravili proti dvoru na kraljevski ples. Pepelka je žalostno gledala za njimi, nato pa se vrnila nazaj v kuhinjo, kjer jo je čakalo delo.

Takrat pa se je pred njo pojavila vila in jo vprašala: »Pepelka, bi šla rada na ples?«

»Ja, zelo rada. A nimam kaj obleči in poleg tega me čaka še delo, ki ga moram končati, še preden se vrne mačeha,« je odgovorila Pepelka.

Vila jo je potolažila: »Pepelka, ne jokaj in ne skrbi glede dela. Prosim, prinesi bučo.«

Pepelka je prinesla veliko bučo. Vila je začarala bučo v veliko zlato kočijo. Prosila je Pepelko, naj ji prinese še šest mišk. Pepelka je storila, kot ji je naročila. Vila pa je vzela čarobno palico in spremenila miške v konje in kočijaže. Toda Pepelka je bila še vedno žalostna: »Ne morem na ples, saj nimam kaj obleči.« Vila ji reče: »Ah, skoraj sem pozabila!« In s čarobno palico je Pepelki pričarala prečudovito obleko in par kristalnih čeveljcev. Nato ji je še rekla: »Tu imaš lepo obleko in čeveljce. Toda ne pozabi, do polnoči moraš biti doma, sicer bo vse, kar sem ti pričarala, izginilo!«

Pepelka: »Hvala in obljubim, da se bom vrnila opolnoči nazaj domov.«

Pepelka je bila presrečna, ko se je s kočijo peljala na ples. Ko je vstopila v dvorano, so vsi obnemeli nad njeno lepoto. Celo orkester je prenehal igrati. Pepelka je pozdravila svoji polsestri, ki pa je nista spoznali.

Starejša polsestra: »Kdo je to?«

Mlajši polsestra: »Ne vem. Zelo je lepa.«

Princ jo je takoj povabil na ples in imel oči le še zanjo, drugih punc ni več niti pogledal. Plesala sta tesno objeta, kot so na nebu plesale svetle zvezde. Princ jo je vprašal: »Kako ti je ime?« Toda Pepelka je zaslišala, da v cerkvenem zvonu bije polnoč, zato se je hitro poslovila in stekla iz dvorane: »Hvala za ples, zdaj pa res moram iti.«

Takoj je stekla po stopnicah navzdol proti kočiji, med potjo pa je izgubila svoj čeveljček. Princ, ki je stekel za njo, je čeveljček našel, lepotice pa ni bilo nikjer več. Ko je ura odbila polnoč, je čarovnija izginila in Pepelka je imela ponovno na sebi svoje stare, umazane in strgane obleke. Kmalu zatem so prišle domov mačeha in polsestri.

Starejša polsestra: »Pepelka, hitro mi pomagaj sezuti čevlje! Auuu!«

Mlajša polsestra: »Pepelka, pomagaj mi sleči korzet!«

Pepelka je vprašala mačeho: »Kako je bilo na plesu?«

Mačeha: »Prišla je neznana, zelo lepa princeska.«

Obe polsestri: »Ja, res je bila zelo lepa in prijazna! Hitro je šla domov. Princ je bil žalosten. Ahh,  tako sva zaspaniii!«

Pepelka: »Lahko noč.«

Polsestri: »AAAAHHH.«

Zjutraj je Pepelka kot običajno vsem pripravila zajtrk. Kmalu pa je kraljevi sel razglasil, da se bo kraljevič poročil z dekletom, ki bo lahko obulo izgubljeni čeveljček. Obe polsestri sta se veseli objemali, ko sta slišali to novico. Spet sta se začeli izživljati nad Pepelko in ji dajati ukaz za ukazom.

Starejša polsestra: »Pepelka, pridi in mi prinesi obleko!«

Mlajša polsestra: »Pepelka, pridi in mi prinesi prstan!«

Starejša polsestra: »Pepelka, prinesi mi ruto!«

Mlajša polsestra: »Pepelka, prinesi mi nogavičke!«

Kmalu je nekdo potrkal na vrata.

Polsestri: »Ohhhh. Tukaj so!«

Mačeha: »Pepelka, pojdi v kuhinjo!«

Mačeha je zaklenila vrata in pospravila v žep ključe. Pepelka je bila žalostna. V sobo je vstopil kraljevi odposlanec in nosil čeveljček z modrimi kamenčki.

Starejša polsestra: »Jaz sem najstarejša in prva bom obula čeveljček!« Toda čeveljček ji je bil premajhen in ni ga mogla obuti.

Mlajša polsestra se je smejala: »Haha, daj ga meni! Jaz sem prava princeska, z menoj se bo poročil kraljevič!«  Toda tudi njej je bil čeveljček premajhen. Starejša sestra se ji je posmehovala. Dvorni odposlanec je vprašal mačeho, ali je v hiši morda še kakšno dekle. Mačeha je odgovorila, da ne. Toda dvorni odposlanec je slišal Pepelko, ki je prepevala pesmi. Slišal jo je tudi princ. Mačeha se je izgovarjala, da je to le muca, ki mijavka. Poskušali so odpreti vrata, ki pa so bila zaklenjena. Mačeho so prisilili, da je dala ključe od vrat, in ko je princ zagledal Pepelko, ji je ponudil čeveljček. Pepelka ga je vzela in obula – čeveljček ji je bil popolnoma prav! Princ je videl, da je Pepelka tisto skrivnostno dekle s plesa. Odpeljal jo je na grad, se z njo poročil in srečno sta živela do konca svojih dni.