Živela je mati, ki je imela tri hčere, vse tri tako lene in neubogljive, da so ji delale sive lase. Nekega dne so jo prehudo ujezile in v tej jezi je vzkliknila, ne da bi pomislila: »Vsakomur vas dam, tudi vragu, če pride po vas!« Beseda je bila izgovorjena in je ni bilo moč več preklicati. Vrag jo je slišal in se je razveselil. Oblekel se je v gospoda, zapustil pekel in se s kočijo pripeljal k materi in hčeram. Mati je stala na pragu in vprašala vraga: »Kaj želite?« Vrag se je globoko priklonil in dejal: »Mati, oženil bi se rad. Tri hčere imate, dajte mi eno!« Mati je bila snubca vesela, srce ji je zaigralo, poklicala je hčere in dejala: »Prav rada vam jo dam, katerokoli hočete; izberite si jo po svoji volji.« Vraga pa je bila sama vljudnost in je rekel ženi: »Kaj bi izbiral, najstarejšo mi dajte!« Hoteli so napraviti ženitovanje, vragu pa se je mudilo in je dejal, da ne bo čakal, naj nevesta kar sede v kočijo; pojedina bo na njegovem domu in poroka tudi. Nevesta je sedla v kočijo in se odpeljala z vragom. Dospela sta v velik gozd, na sredi gozda je stal grad, kočija je zdrdrala skozi vrata. Vrag je ženo pogostil, dal ji je lepih oblek in rožo v lase. »V gradu je dvanajst sob«, ji je rekel, »vse smeš videti in odpreti, le dvanajste ne.« To je izrekel in šel po svetu duše lovit. Ženska pa je bila radovedna, in ko je obhodila enajst sob, je odprla še dvanajsto in oblila jo je groza. Zagledala je pekel. Iz brezdna je hušknil plamen in ji zaprl sapo, v plamenu pa je videla jokajoče duše, vmes svojega strica. Zaprla je vrata in prepadena hodila po gradu, dokler ni prišel vrag domov. Pozdravil jo je in vprašal: »Ali si odprla dvanajsto sobo?« »Ne,« je tajila. Spoznal pa je po osmojeni roži v laseh, da se je zlagala. Peljal jo je do dvanajste sobe, odprl vrata in jo vrgel v plamene. Nato se je preoblekel, sedel v kočijo in se odpeljal k materi, ki je imela še dve hčeri, ki jih je obljubila vragu. »Kaj želite?« ga je vprašala mati, ki ga ni spoznala, ker je bil drugače oblečen kot prvič. »Oženil bi se rad.« »Tisto hčer vam rada dam, ki si jo sami izberete.« »Kaj bi izbiral,« je dejal vrag, »starejšo vzamem.« In jo je odpeljal kot prvo, pogostil, oblekel, ji dal rožo v lase, prepovedal pogledati v dvanajsto sobo in odšel z doma. Tudi ta je bila radovedna, pogledala v vseh enajst sob, pri dvanajsti se ni ustavila in je šla naprej. Plamen je puhnil vanjo, zagledala je sestro in strica in prestrašena zaprla vrata. Ko je prišel vrag, jo je vprašal: »Si bila v dvanajsti sobi?« »Ne,« mu je odgovorila. Roža v laseh, ki je bila ožgana, jo je izdala, zato jo je vrgel v ogenj kot njeno sestro, se znova preoblekel in se odpeljal po tretjo hčer. Kdo bi spoznal vraga, ki je bil zopet drugače oblečen? Tudi mati in hči ga nista spoznali. Zgodilo se je prav tako kot prvič in drugič. In ko je imela najmlajša vragova žena rožo v laseh, je vrag tudi njej zabičal, da ne sme pogledati v dvanajsto sobo. Ko je bil vrag zdoma, je žena vzela rožo iz las, šla in pogledala v dvanajsto sobo, kjer je videla starejši sestri in strica. Vrag se je vrnil, tedaj je imela rožo zopet v laseh, in ko jo je vprašal, če je bila v dvanajsti sobi, je odgovorila, da ne. Ker roža ni bila osmojena, ji je verjel. Poslej jo je brez skrbi puščal doma in letal po svetu, ona pa je premišljevala, kako bi rešila strica, obe sestri in sebe. Ko si je pravo izmislila, je dejala vragu: »Ubogam te, v vsem sem ti zvesta žena, za neko uslugo te prosim.« Bila je zvita in se mu je znala prikupiti, da jo je imel vrag rad, zato ji je bil hitro pripravljen ustreči in ji je dejal: »Povej, če bo le v moji moči, ti ustrežem!« »Darov bi rada poslala materi. Ponesi jih, če ti ni pretežko in če me ljubiš.« In da bi ji vrag dokazal, da jo res ljubi, ji je vse obljubil. Šla je v dvanajsto sobo, potegnila strica iz plamenov, ga naložila v skrinjo in mu dejala: »Če se vrag z bremenom ustavi, recite: ,Te vidim'!« Vragu pa je rekla: »To nesi materi, a ne poglej, kaj je notri. Če pogledaš, te bom takoj videla. Doma se ne ustavljaj, vrzi skrinjo na tla in se takoj vrni!« Vrag je nosil, nosil, da mu je pot kapljal s čela, in je sopihal. Zgrabila ga je izkušnjava, da bi počival in pogledal, kaj je v skrinji, ki je tako težka. Pa se je oglasilo od nekod: »Te vidim!« Vrag je mislil, da ga žena vidi in opominja, ni se upal ozreti, ni si upal počivati, nesel je breme dalje, dokler ni prišel do hiše, ga vrgel na tla in zbežal domov. Čez nekaj dni je prosila žena vraga za isto uslugo kot prej in ji je ni odbil. Nesel je starejšo sestro, in ko je hotel počiti, je slišal: »Te vidim!« in šel je do hiše, vrgel breme na tla in se podvizal v grad. In se je zgodilo še v tretje, da je odnesel srednjo sestro in ni vedel, kaj nese. Ko pa ga je žena v četrto prosila za uslugo, je bil nejevoljen. »Samo še zdaj, potem nikoli več,« je dejala žena. »In obljubiti mi moraš, da potem ne prestopiš več praga tiste hiše!« Vrag je bil vesel, da mu ne bo treba več nositi bremen, in ji je vse obljubil. Žena pa je dejala: »Jutri me ne bo doma. Pripravila ti bom skrinjo, zadeni jo in nosi! A glej, da ne pogledaš vanjo! Videla te bom.« Bolj kot kdaj prej je zdaj mikalo vraga, da bi pogledal v skrinjo, a je vselej zaslišal razločen glas svoje žene: »Te vidim!« Znojen in upehan je zadnjikrat prišel do hiše, vrgel breme na tla in tekel domov ves vesel, da je rešen bremen. Doma je zaman čakal ženo, da se vrne. Mislil je, da je pogledala v dvanajsto sobo in zletela v ogenj. Odprl je vrata in videl, da manjkajo stric in obe njegovi prvi ženi. Spoznal je zvijačo in zarjul od jeze. Za njo pa ni smel, ker ji je bil obljubil, da ne prestopi več praga tiste hiše.